Callie Ryan: Health

Outside Insight, 2018

Odraščanje generacije Z se ne vrti le v izoblikovanju postmodernističnega življenjskega stila, temveč se zna ob mlajših milenijcih tudi oprijeti strašnega veselja instant kulture. Facebook je out, Instagram je in, Snapchat pa je še kar OK! Vsa ta socialna omrežja pa so si vseeno precej podobna. Hitro napišeš kakšno mnenje, poslikaš beden selfie ali pa gladko dokumentiraš svoje res nezanimivo življenje, ker je seveda zelo pomembno, da ti všečkajo tisto sliko skodelice kave. Toda socialna omrežja se ne vrtijo le v iskanju samopotrditve. Tu tudi namreč opazimo, da instant kultura temelji na najhitrejšem konzumiranju informacij. Za glasbenike, željne takšnega občinstva, so potrebne temeljite spremembe tehnik njihovih starejših vzornikov. Skladbe so narejene hitreje in dolgometražci postajajo vse krajši. Dva takšna kratkometražna dolgometražca si bomo privoščili v današnji Tolpi bumov, kjer se spuščamo v prvenca Callie Ryan ter Tierre Whack.

Razlika med kratkimi albumi in kratkometražci ne bi smela temeljiti na časovni dolžini ali na številu skladb. Razliko med njima bi morali upoštevati s preprostega vidika, da album štejemo kot enotno celoto, pa naj bo ta konceptualna, strukturna, atmosferska ali vse od naštetega. Callie Ryan s svojim prvencem Health obkljuka vse, vendar je njena izvedba vseeno več kot vprašljiva. Kalifornijska glasbena umetnica je leta 2016 pretrpela veliko. Na Bandcampu nam izpove, da je doživela prometno nesrečo, se ukvarjala z rakavo boleznijo svojega očeta ter v požaru oaklandskega kluba izgubila prijatelje. Skratka res dovolj, da je svoja čustva in soočenje s tragedijami usmerila v ustvarjanje svojega prvenca.

Album Health na papirju zveni kot odraslo in čustveno soočenje svoje lastne krhkosti, agresije in preteklosti ob zanimivi in precej osebni glasbeni podlagi. Vendar je ob večkratnem poslušanju recenzentu postalo jasno, da so takšne stvari preveč skrite ali pa gladko neobstoječe. Otvoritvena Are You Comfortable? optimistično otvori album Health. Zvok piska, ki ga slišimo, lahko dojamemo kot simbolični prikaz njenega stanja ob prometni nesreči, vokal in aranžma pa pustita dovolj dober vtis, da nas začne zanimati, kam nas bo Callie peljala. Dobro noto začutimo tudi ob singlu Paste, kjer se Callie celo poigra z idejo abstraktnega popa, vendar se pri tretji, četrti in vse do osme skladbe začnemo že resno spraševati, kje je obljubljeni občutek osebnoizpovedne glasbe. Prvotno zanimivi aranžmaji abstraktnih beatov in hladne minimalistične podlage hitro postanejo brezčustveni in - žalibog - precej dolgočasni. Vokalne melodije so na trenutke tako razvlečene, da se recenzent sprašuje, ali je Callie celo improvizirala in uporabila prvo idejo, ki ji je padla na pamet. Uporaba osebnih posnetkov, ki bi kontekstualno lahko delovala res super, nas s preglasnim umešanjem prej odvrne, kot pa poveže z avtoričino preteklostjo.

Lahko bi trdili, da je pretirana hladnost albuma Health simbolični pogled v avtoričino krhko psihično stanje tistega groznega leta. Lahko bi celo dejali, da je pretenciozna absurdnost aranžmajev in vokalnih linij le metaforična in predstavlja genialnost njenega glasbenega ustvarjanja. Opis albuma nam pove, da je Callie Ryan veliko pretrpela in svoje negativne emocije usmerila v ustvarjanje albuma Health. Recenzentu ne ostane drugega, kot da takšno dejanje samozdravljenja pravzaprav pohvali, pa tudi če je končen izdelek zdolgočasena in neuspela katarza arhetipa Callie Ryan ali pa je, vsaj za recenzenta, le preprosta 2deep4u stvaritev.

+

Tierra Whack: Whack World

Samozaložba, 2018

Kratka dolžina instant albumov predstavlja problem za stvaritve, ki temeljijo na močnem osebnoizpovednem kontekstu. Callie Ryan bi veliko naredila z boljšo dodelavo nekaterih skladb ter daljšo in temeljito obdelano strukturo albuma. Raperka in pevka Tierra Whack se s svojo petnajstminutno stvaritvijo bolje sooči s takšnim problemom. Koncept njenega albuma Whack World je precej preprost: 15 skladb, vsaka dolga točno minuto. Tierra Whack tako ponudi vzorce svojih raznolikih karakterjev, ki pa vendarle obstajajo v enotnem Whack World svetu.

Skladbe na Whack World bi lahko opisali s precej življenjskimi pridevniki: zabavne, nostalgične, humorne, resne, mladostniške do skoraj kvazi žalostne. Whack World za razliko od Health ponudi raznolikost v odraščanju in dojemanju samega sebe. To avtorica naredi tudi z umešanjem absurdnosti, ki jo začutimo tako na minutnih skladbah kot ob vizualni spremljavi albuma. Tierra Whack nam poda quirky film svojega življenja, v katerem vsaka skladba deluje le kot bežen spomin nečesa zelo pomembnega ali pa zgolj nečesa pozabljivega. Avtorica ustvari dovolj zanimivih zank, da smo kljub kratkemu času doživljanja albuma željni ponovnega poslušanja.

Skladbe, dolge kot tipičen Instagram video, od poslušalca res ne zahtevajo veliko pozornosti. Produkcija nam ponudi lahkotno doživljanje kratkih barvitih glasbenih risank, ki začuda delujejo veliko bolj nostalgično kot osebni terenski posnetki Callie Ryan. Vendar ima tudi Whack World svoje probleme.

Ob skladbah, kot so Flea Market, Cable Guy, Hungry Hippo in večina ostalih, nas prevzame želja po doživljanju njihovih daljših različic. Tierra Whack ima neverjetno dober občutek za spevne in čustvene vokalne linije, zanimiva besedila in raznolikost glasbenih stilov, ki jih zna obdržati v pravi enotnosti. Recenzent se sprašuje, ali bi Whack World morda v klasični dolgometražni dolžini deloval še bolje, s skladbami, ki zvenijo bolj dodelane od trenutnega občutka dobrih, a  vendarle bežnih idej. Koncept resda deluje, toda vseeno se lahko vprašamo, ali bi daljša dolžina res uničila prvotni koncept albuma. Morda pa je Tierra Whack le pretirana oboževalka fraze »always leave them wanting more«.

Prilagajanje glasbenih albumov načinu doživljanja uporabnikov instant kulture ni nikakršen žebelj v krsti konzumiranju glasbenega doživetja. Nekateri umetniki znajo predvideti potek življenja mladine in kot dobri poslovneži svoje stvaritve temu tudi prilagoditi. Nekateri to naredijo bolje kot drugi, in čeprav nekateri resnično preferirajo klasično dolžino dolgometražca, se bomo mi vseeno v prihodnost zazrli z optimističnim pogledom na konstanto prilagajanja novodobnim kulturam.