Ponderosa, 2015

Odmik od tradicije, ki je bila vezana na človekovo zgodovinsko pogojeno kreativno udejstvovanje, so, vsaj v zahodnem svetu, povzročili pronicljivi družbeno-ekonomski ideali. Tako so denimo od druge polovice 20. stoletja žive ljudske glasbene prakse pristale v senci - ali pa še bolje, nekje daleč v zaledju - popularne glasbe. Posledično so marsikatera glasbena izročila izginila, se kasneje vsebinsko ali strukturalno preobrazila ali pa so zaradi pripisane celostne okornosti postala dekorativen element v novih sodobnih godbah. Slednji proces vključevanja novih estetskih prijemov v tradicionalne ljudske kompozicije se je zdel privlačen zahodnim glasbenikom iz petdesetih in šestdesetih let, medtem ko se v današnjem času zdi, da so se številni izvajalci pričeli posluževati ravno obratne taktike. Obujeno tradicionalno glasbo številni avtorji in avtorice torej dopolnjujejo z odtenki modernosti, ki se kaže denimo v prilagojenem načinu igranja na ljudska glasbila v duhu trenutnega momenta in kontekstualnih vsebinah.

V slednji maniri se z raznolikimi poskusi stapljanja tradicionalne glasbe s svežimi prijemi srečujemo tudi pri zasedbi Canzoniere Grecanico Salentino, ki jo bomo lahko videli 30. maja na Drugi godbi. 

Zasedba prihaja s polotoka Salento na skrajnem jugovzhodu Italije. V tamkajšnji regiji se je oblikovala posebna različica plesa »pizzica tarantata«, ki sicer sodi v širšo kategorijo ljudskih plesov, znanih pod imenom tarantella. Ime plesa izhaja iz davnega prepričanja o tem, da se lahko posameznik, ki je utrpel strupen ugriz tarantele, s plesom ob energični glasbeni spremljavi pozdravi in odstrani strup iz telesa. Zasedba s svojo plesno in multiinštrumentalno pojavnostjo sledi staremu mitu in obuja glasbo, ki je spremljala nekoč močno priljubljen ples. 

Omenjeni zasedbi ne gre pripisati breztežnega glasbenega folklorizma, saj jo namreč zastopa pet posameznikov in dve posameznici, ki izhajajo iz polotoka Salento in so posledično zelo nadrobno seznanjeni s tamkajšnjim glasbenim izročilom. V sedemdesetih letih je bil ples »pizzica tarantata« že več desetletij opuščen in razumljen kot zaostala dejavnost, medtem ko je bila spremljevalna glasba tista, ki se je začela znova pojavljati v najrazličnejših oblikah.

Naklonjenost glasbi »pizzice tarantate« je zasedbo Canzoniere Grecanico Salentino vodila k izoblikovanju svojevrstnega glasbenega izraza, ki ga definirajo divji, hipnotičen ples Silvie Perrone, moška vokalna polifonija, predirljiv glas Allesie Tondo in pester inštrumentalni repertoar, pri katerem se moderni glasbeni vzgibi še kako čutijo. Poleg tamburina, ki pri »pizzici tarantati« zaseda vlogo osrednjega ritmičnega inštrumenta, na plošči Quaranta slišimo še buzuki, italijanske dude, gosli, diatonično harmoniko, kitaro, flavto in različna tolkala.

Buzuki in gosli so pri oblikovanju melodične podobe plošče prednjačili, medtem ko so spremljevalna glasbila ustvarjala različne zvočne detajle, ki so tvorili različna vzdušja v posamičnih skladbah. V dvanajstih kompozicijah s plošče Quaranta se dramatično združujejo mističnost, otožnost, optimizem in agresivnost. Slednjo je mogoče razbrati predvsem iz kontrasta med vibrajočo folkovsko uglasbitvijo in družbenokritičnimi besedili, v katerih so se dotaknili migrantske problematike, revščine kmetov in splošne družbene zavesti.

V skladbi »I Love Italia«, ki jo odpre prismojen zvok italijanskih dud, zasedba z nizanjem tipičnih italijanskih jedi in umetniških mojstrovin satirično namiguje na kontrast med romantičnimi predstavami in kruto družbeno realnostjo. Pri omenjeni skladbi uvodne vokalne manifestacije predstavljajo odziv sarkastičnega opazovalca na družbeno nestabilnost, medtem ko je slednja v drugi polovici skladbe vživeto upodobljena z energično inštrumentalno izpeljavo. 

Z izginjajočo tradicijo, ki naj bi jo povzročil moderni človek, se poslušalec sreča pri hipermelodični skladbi »Ziccate«. V njej zasedba prepeva zgodbo o kmetu, ki je obogatel zaradi škropljenja svojih polj. Ta se je nekoliko pozno soočil s slabo vestjo, ki mu je sporočala, da je brezbrižno uničil vse, kar so pred njim ustvarili njegovi predniki. 

Na plošči Quaranta je v primerjavi s predhodnicami na diskografskem seznamu zasedbe Canzoniere Grecanico Salentino opažen odstop od ustaljenega vzgiba k »pizzici tarantati«, ki je bil v posamičnih skladbah nadomeščen s širšo inštrumentalno paleto folkovskih glasb. 

V sledeči skladbi »Pu E' To Rodo T'orio«, ki v prevodu pomeni »Kje je lepa vrtnica?« je bil italijanski jezik nadomeščen s staro grščino, ki je bila nekoč v širši rabi med prebivalci polotoka Salento, od koder zasedba tudi izhaja. V skladbi zasledimo ambivalenco med ohranjanjem stare tradicije skozi jezik in inštrumentalno inovacijo, ki jo definira zmanipuliran zvok buzukija. Na sicer tipičen italijanski inštrument igra Emanuele Licci, ki pa pri dotični skladbi ni prikrival močnega ustvarjalnega vpliva apalaškega folka. 

Z novo ploščo »Quaranta« je Canzoniere Grecanico Salentino kot zasedba, ki je že od nekdaj delovala pod navdihom močne ukoreninjenosti v salentinsko glasbeno tradicijo, sramežljivo pokazala svojo novejšo - sodobnosti neizbežno - ustvarjalno plat. Z inštrumentalno utečenostjo in vsebinsko izpovedjo so svetu ponudili transemocionalno, skrivnostno in temperamentno slušno izkušnjo, pri kateri se lahko poslušalec spušča v sonično-iluzorično združitev trenutnega momenta in magičnega brezčasja.