Klein, 2017

Belgijski pihalec Joachim Badenhorst, ki nas je v Sloveniji nedavno obiskal v sklopu ene izmed metelkovskih Defonij s free-jazz zasedbo Watusi, ponovno prijetno preseneča s svojim mednarodnim kolektivom Carate Urio Orchestra. Nov izdelek, ki je izšel zgolj v digitalni obliki ter na vinilu, nosi ime po polletnem belgijskem festivalu Garlic & Jazz, ki ga kurira Joachim sam. V tem pogledu ne preseneča, da novi album ponovno nosi oznako Joachimove založbe Klein ter preči meje free-jazzovske zasedbe, kot bi na prvo žogo sklepali po izobrazbi večine članov. O žanrski raznolikosti te zasedbe in Joachimovih aranžmajih smo se razpisali že ob vrednotenju predhodnega albuma Lover, nov izdelek pa v tem kontekstu ponuja prav podobno. Free-jazzerski mojstri se ponovno spogledujejo s pop-rockovskimi inštrumentalnimi prvinami, obilico hrupa ter večglasnim petjem, h kateremu prispevajo vsi člani tega simboličnega orkestra.

Začetna skladba Mosselman oziroma The Salt Of Deformation, ki jo najdemo na A strani vinilke, predstavlja najdaljšo zvočno pripoved v sklopu albuma. Kljub raztegnjenosti pa se koncentracija ob poslušanju ne izgubi, saj se komad neprestano razvija v post-rockovsko vijačni maniri. Natančneje, v začetni hrup najprej postopno prodirajo trobila in pihala Joachima Badenhorsta in Sama Kulika ter viola Frantza Loriota. Nato začnejo v ospredje vpadati linije električne kitare Nica Roiga, Joachim pa se prestavi na vokalno linijo, ki jo občasno podprejo še bolj basovski glasovi ostalih članov zasedbe. Zvočna zgodba doživi vrhunec, ko se okrepi jakost ritem sekcije z enim bolj avanturističnih kontrabasistov na jazz sceni s prepariranim inštrumentom, Pascalom Niggenkemperjem, in dodatnim kontrabasistom  Briceom Sonianom ter bobnarjem Seanom Carpiom. Takrat kolektiv Carate Urio Orchestra dejansko zazveni kot rockovski orkester, ki mu vodilno temo na momente diktirajo klaviature, nato pa se razgradi v končni šum in nas krožno pripelje v prvotni neopredeljiv hrup skladbe.

Pravzaprav je prvotna skladba nekakšna uvertura v stilu priprave na nevihto oziroma bitko, saj na B strani vinilke zvočni prostor vokalno prevzame Sam Kulik, podkrepljen s kitarsko linijo v elegiji Portsmouth, 1793. V otožnem besedilu opisuje fiktivno pot vojaka v bitko, ki nas dodatno poglobi v poslušanje z molovsko zvenečimi zborovskimi vložki in končnim delom, ki spominja na vojaški pihalni orkester. Ta zvokovna linija ne preseneča, saj če je naša interpretacija besedila pravilna, skladba opisuje bitko med Anglijo in Francijo za ekonomsko-politično prezenco v Indiji. Drugi del albuma Garlic & Jazz pa se s tem še ne zaključi, temveč se prelije še v finalni del, poimenovan On est Un, ki mu je besedilo nadel kontrabasist Brice Soniano. Njegov vokal od začetka pospremi didžeriduju podobno zveneč inštrument, ki pa se sčasoma izkaže za saksofon. Slednja opazka pa je zgolj en primer, kako člani orkestra razgrajujejo klasični zven svojih inštrumentov. Prelitje skladbe v latinsko ameriško sekan ritem proti zaključnemu delu pridoda francoskemu komadu On est Un karnevalsko vzdušje povorke ter občutek praznovanja ob zaključku bitke.

Če je predhodna, sicer odlična plošča Lover ponujala sklop precej nepovezanih zvočnih zgodb in je album deloval malce shizofreno, je Garlic & Jazz povezana seansa zgolj treh daljših skladb. V navezavi na to je nov album nadgradnja povezovanja žanrske zvočne raznolikosti v celoto in prav gotovo izhaja iz uigranosti ustaljenega kolektiva, ki bi mu prav lahko nadeli tudi oznako entiteta - en »duh«. V entiteti, pod katero se sicer v veliki meri podpisuje Joachim Badenhorst, namreč v končni instanci zvočno enakomerno prispevajo, a tudi v enaki meri na primernih delih izstopajo vsi člani zasedbe. Ta mednarodna povezava pa je v tem tednu zaključila svojo turnejo v sklopu predstavitev četrtega dolgometražca, ki na žalost ni vključevala slovenskega klubovja in festivalov. V tem kontekstu se imamo morda veseliti naslednje izdaje in turneje, ki nas glede na slišano do sedaj gotovo ne bo razočarala.