Mello Music Group, 2015

Pred slabima dvema tednoma smo v recenziji Milove plošče So The Flies Don't Come precej podrobno opisali širšo atmosfero, v katero je trenutno ob izidu vržena vsaka nova plošča načitanega hip hopa. Ker je plošča Time & Materials, ki jo predstavljamo v tokratni Tolpi, ena izmed njih, ne bomo tako megalomanski in bomo več pozornosti raje namenili bolj konkretnim zadevam, torej sami plošči in pa kontekstu, ki jo neposredno obkroža.

Prva pomembna informacija je, da je prva plošča dvojca Cavanaugh, ki ga sestavljata veteran Serengeti in skorajšnji veteran Open Mike Eagle, izšla pri založbi Mello Music Group. MMG je neodvisna hip hop založba, ki se je proslavila s serijo odličnih albumov izvajalcev, kot so Apollo Brown, Ras Kass, Oddisee, L'Orange in Guilty Simpson, torej rimoklepačev in producentov, ki jih večinoma druži ljubezen do s soulovskimi vzorci prepojenega boom bapa in treznega, street-smart pripovedovanja. Na prvi pogled torej ne gre za popolnoma pričakovano domovanje za plato Time & Materials, ki je osnovana na malo bolj razlomljeni in v modernejših sferah lebdeči produkciji ter občasno precej bolj abstraktnih besedilnih ekskurzijah. Pa vendar je po premisleku vse skupaj precej logično, saj so pri MMG v preteklosti nekajkrat že pokazali, da si upajo stopiti korak ali dva stran od svoje osnovne smeri, hkrati pa je jasno tudi, da gre pod črto za založbo, ki si preprosto želi izdajati plošče predanih umetnikov, ki jih ne zanima le stanje na bančnem računu, temveč tudi dobrobit celotne scene.

Serengeti in Open Mike Eagle, ki oba prihajata iz Chicaga, nedvomno ustrezata temu opisu. David Cohn, kot je Serengetiju v resnici ime, ima za pasom že toliko plošč, da se jih praktično nikomur ne ljubi prešteti, od množice pa se ni oddvojil le s svojimi nadpovprečnimi rimami, temveč tudi s celo kopico intrigantnih in duhovitih alter egov. Mike Eagle ob svojem imenu nima tako zajetnega opusa, vseeno pa ga že zelo dobro poznamo, deloma s kompilacij založbe Hellfyre Club, deloma zaradi mnogih gostovanj pri drugih rimoklepačih, nenazadnje pa tudi zaradi njegovih štirih solo albumov. 

Glavna protagonista tokratne Tolpe se zaradi skupnega geografskega izvora poznata že nekaj časa, v preteklosti sta že sodelovala, kot trenutna prebivalca zahodne obale pa tokrat prvič nastopata pod enim imenom, ki ga je dvojcu posodila njuna imaginarna kreacija, stanovanjski projekt Cavanaugh v izmišljenem floridskem Detroitu. Plošča Time & Materials je ohlapno konceptualna, saj se dogaja ravno v Cavanaughu, kjer alter ega obeh pljuvačev za pestro mešanico revnih in bogatih prebivalcev kompleksa delata kot vzdrževalca, jasno pa je, da gre pri tem predvsem za metaforo nečesa bolj splošnega oziroma univerzalnega. 

Pod zvočno podobo plošče se je podpisal kar Open Mike Eagle sam, s kombinacijo cloudrapovske eteričnosti in surovejših zvokov pa beati lepo dopolnjujejo rimanje, ki se nikoli ne pusti zasidrati, a je v končni fazi vseeno dovolj koherentno, da ne uide onkraj poslušljivega. V pesmi Wonder Girl, ki v minuti in pol poskrbi za vrhunec plošče, se trpki spomini iz mladosti prepletajo z bizarnimi nadrealistični prebliski in toplimi podlagami. Na prvi posluh se komad zdi prekratek, pa vendar pesmi na Time & Materials verjetno tako dobro učinkujejo tudi zaradi svoje kompaktnosti. Serengeti in Mike sta si pri soničnih in narativnih aspektih plate pustila toliko svobode, da je bila njuna redaktorska odločnost pri dolžini albuma, ki komaj presega 25 minut, praktično nujna. Tudi pri izbiri gostov sta ravnala preudarno, saj sta k sodelovanju povabila somišljenika Busdriverja in Samuela Herringa oziroma Hemlocka Ernsta, ki se s svojim rahlo komičnim pristopom odlično ujema z generalnimi principi izdelka. 

Skratka, vedeli smo, da sta Serengeti in Open Mike Eagle sposobna nadvse veščega pisanja rim in njih podajanja, a plošča Time & Materials povrh vsega dodatno preseneti še s kvalitetno hišno produkcijo in pogumnimi izleti v sanjski nadrealizem, ne da bi pri tem izpadla pretenciozno ali zmedeno.