Duphonic Ultra High Frequency Disks, 2018

Če ste kdaj poslušali Stereolab, se boste ob poslušanju plošče Hormone Lemonade težko izognili nostalgičnim občutkom. Ja, Tim Gane, vodja kultne britanske zasedbe, ki se je v devetdesetih prikupila privržencem postrocka in indie popa, je po njenem razhodu leta 2009, pred dobrimi petimi leti, sestavil novo zasedbo Cavern Of Anti-Matter in z njo zdaj posnel tretjo ploščo. No, kljub nekaterim izraznim vzporednicam je med obema zasedbama tudi veliko razlik. Gane se z novo zasedbo ni namenil nadaljevati tam, kjer je končal s Stereolab. V intervjujih se je od teh primerjav nekaj časa celo poskušal distancirati, se pa zdi, da je na koncu vendarle ugotovil, da bi bila to že vnaprej izgubljena bitka. Najprej zato, ker bi v današnjem času, ko vse podrobnosti izvemo še preden jih vpleteni oznanijo, za to, kdo stoji za projektom, verjetno izvedeli v nekaj sekundah. Hkrati pa je tudi njemu jasno, da bi estetiko, ki jo je dvajset let gojil s Stereolab, težko kar pozabil ali ignoriral. Ta je pač postala del njega, kar pa ne pomeni, da se s Cavern Of Anti-Matter ni lotil tako rekoč povsem nove avanture.

Ta se je na nek način zgodila nenačrtovano. Botrovalo ji je namreč povabilo šefa Grautag Records, ki je Gana prosil, da pri založbi posname ploščo. Gane je povabilo sprejel, angažiral še nekdanjega bobnarja Stereolaba Joeja Dilwortha in sint entuziasta Holgerja Zapfa ter z njima posnel ploščo Blood-Drums, ki so jo leta 2013 objavili v limitirani nakladi petstotih vinilnih plošč. Po prvotni zamisli naj bi se zgodba o Cavern Of Anti-Matter s tem končala. Če ne bi to, da ima Gane nov projekt, prišlo na ušesa članov zasedbe Deerhunter, sicer še enih v vrsti mnogih bendov, ki Stereolab prištevajo med svoje pomembne vplive. Ker so prav tisto leto kurirali festival ATP, so za festival angažirali tudi Cavern Of Anti-Matter, njihov nastop pa je nato botroval Ganeovi odločitvi, da iz enkratnega projekta zasnuje bend. Ta je leta 2016 posnel novo ploščo Void Beats/Invocation Trex, na kateri je kot vokalist med drugim sodeloval tudi Deerhunterjev frontman Bradford Cox, ki je z Ganeom že v preteklosti sodeloval pri snemanju filmske glasbe. Že leto prej pa sta Gane in Zapf sodelovala tudi pri snemanju Deerhunterjeve plošče Fading Frontier. Novo, tretjo ploščo Hormone Lemonade, so Cavern Of Anti-Matter zdaj posneli v osnovni postavi Gane/Dilworth/Zapf, rezulat pa so dolge skladbe, v katerih se je trojec osredotočil predvsem na skupno dnamiko.

To skupinsko dinamiko je sicer treba vzeti z rezervo. Čeprav se skladbe slišijo kot izrezi skupinskih jam sessionov, je plošča nastala z nasnemavanjem. Osnovo je vsem skladbam s sinti in ritem mašinami namreč postavil Zapf, nanjo pa sta svoje deleže nato posamično dodala še Gane in Dilworth. Ni presenetljivo, da je osrednja vloga posledično pripadla Zapfovemu kozmičnemu sintanju na sledi krautrockerjev s konca sedemdesetih in osemdesetih let. Je pa to izraz, na katerega sta se s Stereolab v preteklosti že naslanjala tudi Gane in Dilworth. Stopila sta torej na preverjen teren, zato je skoraj logično, da so skladbe kljub odprtemu ustvarjalnemu pristopu dobile zelo kompaktno, dodelano podobo. Zvočna slika je predvsem na račun vintage sintov dobila retro karakter, ki ga s svojo prepoznavno kitarsko in čembalovo melodiko Gane le še okrepi. Kar pa ne pomeni, da plošča zato izpade zastarelo. Navsezadnje se nečesa primerljivega s svojo vse popularnejšo zasedbo Beak>, denimo loteva tudi Geoff Barrow. Se pa zdi, da podobno kot Barrowa, tudi Ganea ne zanima revitalizacija krautrocka. Po več kot tridesetih letih vplivne glasbene kariere se mu pač ni več treba dokazovati. Namesto tega je v Dilworthu in Zapfu našel izvrstna (koncertna) sošpilavca, s katerima se lahko povsem neobremenjeno in radostno posveča izrazu, ki ga je ključno zaznamoval kot glasbenika. To veselje pa zdaj v svoji najlepši podobi močno odzvanja tudi s plošče Hormone Lemonade.