QTV Selo, 2024

Preden vam glasbeni redaktorji od vseh albumov, ki smo jih letos obravnavali v našem osrednjem recenzentskem terminu, predstavimo tiste, ki so na nas naredili največji vtis, Tolpa bumov potuje še v Južno Ameriko. Osredotočamo se na brazilskega glasbenika Caxtrinha in njegov dolgometražni prvenec, ploščo z naslovom Queda Livre. 

Glasbenik Paulo Vitor Castro, znan pod umetniškim imenom Caxtrinho, je odraščal v Baixadi Fluminense, oddaljenem predmestju Ria de Janeira. V začetku 20. stoletja je območje doživelo velik pritok ljudi, ki so v bližini takratne brazilske prestolnice iskali boljše življenje. V drugi polovici stoletja je Baixada Fluminense pridobila sloves revščine in kriminala, ki jo pestita še danes. Kaotičnost življenjskega prostora je glasbenik prevedel v svoj prvi studijski izdelek, pripoved o težkem življenju v predmestju, družbeni neenakosti in današnjem položaju temnopolte skupnosti v Braziliji, del katere je tudi Caxtrinho.

Album otvori skladba z naslovom Cria de Bel, ki v slengu pomeni rojen in vzgojen v Belu. To je okrajšava za Belford Roxo, mesto, ki je del Baixade Fluminense in metropolitanske regije Ria de Janeira. Takoj na začetku albuma glasbenik poseže po gostem, nepreglednem inštrumentariju in latinskoameriških ritmih, vokalno pa se giblje nekje med petjem in govorom. To je specifika njegove obdelave vokala, ki včasih zameji na tako imenovani spoken word. V komadu odmevajo zvoki cuice, brazilskega tolkala, pogosto uporabljenega v sambi in na karnevalih. Inštrument so zaradi razmeroma visokega in piskajočega tona poimenovali po sivem štiriokem oposomu, ki je znan po svojem visokem joku. 

Podobno kot prva skladba je celoten prvenec Caxtrinha izrazito ritmičen. Ritem pod kožo zleze do te mere, da se ga včasih, ko je zvok nasičen z veliko glasbenimi elementi, niti ne zavedamo več, toda ko pozornost spet preusmerimo na celostno poslušanje in še posebej na ritem, ponovno uvidimo njegovo kompleksnost in izredno dodelanost. Na plošči tolkala velikokrat zaidejo v zahtevna poliritmična gibanja, ki so podkrepljena tudi z razslojenostjo preostalega inštrumentarija. V osnovi je zanj poskrbela Caxtrinhova zasedba – on sam z vokalom, akustično kitaro in semplerjem, Eduardo Manso s kitaro, sinti, melodiko, harmonijem in semplerjem, João Lourenço z basom, Phill Fernandes za bobni in Vovô Bebê s kitaro in flavto. Na plošči se je zvrstilo še precejšnje število sodelujočih glasbenikov, kar pritiče gmotnemu zvenu celotne plošče. 

V njem se spretno pretakajo bossa nova, samba, MPB oziroma música popular brasileira, ki preizprašuje tradicionalne brazilske glasbene sloge in jih združuje z drugimi žanri oziroma njihovimi vplivi, denimo z rockom ali jazzom. Na plošči Queda Livre v tem smislu prednjači psihedelični rock. Preplet psihedeličnih pasaž, brazilske ritmike in čudovitih akustičnih momentov nas popelje v edinstveno in zapleteno glasbeno vesolje Caxtrinha, ki je barvito in pogumno, predvsem pa v svojem neredu ponuja trenutke čiste lepote. Tako kot jih alegorično v svojem kaosu verjetno ponuja tudi življenje v Baixadi Fluminense. 

Glede na sloves območja lahko predpostavljamo, da je tamkajšnje življenje polno nepredvidljivosti, ki jih ponuja tudi Caxtrinhova glasba. Na začetku šestega, naslovnega komada nas preseneti flavta, katere zven je vzhodnjaški, a to vzdušje hitro prekine ritmična in suverena akustična kitara. Tudi naslednji komad je zvočno poseben, saj je edini inštrumentalen, pridih novega pa slišimo tudi v predzadnjem komadu, Merecedores, v katerem pevka Tori z glasom dodobra začini vokalno plat plošče. Merecedores podaja vtis jazzovske gradnje komadov, raziskovalnost zvoka in forme skladb pa Caxtrinho zapelje še v zadnji komad. Oba z več kot petimi minutami izdatno presežeta minutažo preostalih osmih skladb in sta zagotovo najbolj eksperimentalna komada na celotni plošči. Kot bi si Caxtrinho na koncu plošče drznil še več.

Queda livre prevedemo kot Prosti pad, v kontekstu plošče pa ga lahko razumemo kot prispodobo osebe, ki se sooča z negotovostjo in minljivostjo in nima nadzora nad tem, kam jo bo življenje popeljalo. Podobno, kot nas po neznanem in nenavadnem skozi svoj zvočni pad vodi Caxtrinho.