Northern Spy/Yellowbird, 2018

Ceramic Dog, tukaj dobro poznani trio pod vodstvom Marca Ribota, s stalnima kompanjonoma Shahzadom Ismailyjem in Chesom Smithom, že vse od debitantske plošče vsekakor nastopa kot posebno motiviran projekt, izrazito osebno-politično orientiran, v umetniškem smislu za odtenek bolj sproščen, v političnem smislu izrazito zategnjen, vsega sit, jezen, fuck you in fuck off … Takšen je posebno ko poslušalec dobro pozna družbeno zavednega Ribota, za ameriški vsakdan radikalnega socialista s fokusom na delavstvu, aktivista za sindikalistično akcijo, kritika podsistemov, znotraj katerih se dela muzika – tako v kontekstu avtorske pravice in nepravične, pol-zastonjske distribucije kot tudi na linijah med gentrifikacijo in mestom/kulturo etcetera.

Na poti diskografije Ceramic Dog se je artikulacija takšne izrečene kritike stopnjevala od predvsem reference na ljudska protestna gibanja in specifičnega humorja do vse bolj terenskega protesta, skandiranja, studijskega in koncertnega poustvarjanja borbene delavske himne. YRU Still Here? je po že tako izrecno politični plošči Your Turn iz leta 2013 še direktnejši napad na politične podsisteme in posebne težave aktualne družbene realnosti. Posebno po zadnjih ameriških predsedniških volitvah, z ZDA zdaj s Trumpom na čelu, protestna zasedba, orientirana k delavskemu boju, seveda operira s praktično neusahljivo pipico problemskih polj, ki preprosto razpizdijo. YRU Still Here? je torej predvsem to – razpizdena plošča. Glasbeno tokrat nekje v vmesju dveh predhodnic, prosta znotraj tehničnih jezikov, punkovska, (kubansko) funkoidna, z značilnimi Ribotovimi stilskimi dovtipi, spevna v svojem hrupnem dretju vkup in tudi bluesovska, otožna, razčlovečena. Konkretno našteva osebna imena zlobnežev na oblasti, fašističnih manijakov in brezsramnih skrivenčenih starčkov rasistov ter odpira vprašanja rasno napetih ameriških okolij ali mehiških emigrantov. Verjetno bi lahko rekli, da z dovolj mesa na kosti, da se vse skupaj ne izpoje v zgolj rečenico in floskulo. Veliko je v njihovi kritiki izkušnje in analize, ki sta ključni za naslavljanje težav, a deklaracija je vseeno rdeča v obraz od besa in brezkompromisna s sredincem v naslavljanju razdedinjene delavske množice in mladih z brezpogojno zadolženimi prihodnostmi.

Dodana vrednost, ki jo v igro pljuvanja po skorumpiranih političnih pozicijah doprinese Ceramic Dog, tiči predvsem v dobrem, ostrem humorju, ki razpne jasno in ostro razmejitev med lastnim izrekanjem in zgolj cinizmom, kakršnega proizvaja velik del ogorčene antidesničarske javnosti. V humorju, brihtni zgodbi in razgledanosti, s katero se bend brez dvoma od večine razloči kot kritičen z razlogom in argumentom. V tem lahko razpoznamo Ribotov dolgoletni stav, ki tokrat izskoči v obliki dvoglave pošasti, odločene krvoločne zveri na eni in razjarjene črede na drugi strani. Sama plošča YRU Still Here? pa je plošča, kakršno smo od benda lahko pričakovali, težko bi rekli boljša ali slabša od predhodnic ali primerljivih aktivističnih plošč prijateljev in drugih sodobnikov, vsekakor pa zelo zrela plošča ne zgolj zrelega Ribota, temveč zrelega benda: zelo konsistentna, brez beganja znotraj izbranega eklekticizma, ter močna in pogumna v celotnem teku - od uvodne, dvoumno svobodnjaške note do zaključnega robotiziranega, sprevrnjeno utopističnega Everything Be Alright surf epiloga ...