Epicericords, Araki Records, Table Basse Records, Cœur sur toi, CO2 Vinyles, Gedlabel, Quixote R.P.M., Abréactions Productions, 2025

Kljub svojemu opevanemu kulturniškemu statusu, ki sceno prej homogenizira kot diverzificira, Francija tu in tam sprovede album, ki rezonira tudi z našo obubožano naredi sam perspektivo. Takšen primer je zasedba Chafouin iz mesta Brest, ki je letos ponudila svoj deveti album Tout ce qui reste. 

Album je zastavljen popolnoma noiserockersko, brez vsakršnega vodilnega vokala. Sicer je res, da dva inštrumentalista na plošči tudi pôjeta, toda glas zavzame sekundarno vlogo in služi bolj teksturalnemu spajanju s kitarami in sintetizatorji. Glede na domače izdelke, ki smo jih slišali v bližnji preteklosti, Chafouin zagotovo v misli prikličejo zasedbo Mart in njihov najnovejši album Tema.

Če želimo sistematično dekonstruirati album Tout ce qui reste, lahko torej začnemo s primerjavo izvirnosti in domiselnosti znotraj te mednarodne, pa vendar žanrsko sorodne muzike. Glede na to, da je glasba v Franciji veliko bolj podprta in pravzaprav legitimen poklic, bi lahko sklepali, da Chafouin svoji glasbi namenjajo veliko več časa kot povprečen evropski, kaj šele slovenski ustvarjalec. S tem v mislih in glede na to, da je ekipa izdala že svoj deveti album, bi od kompozicij lahko pričakovali več. V primerjavi z zasedbo Mart, ki jo sestavljajo starši, album Tout ce qui reste ne ponuja bistvenega presežka niti na produkcijski ravni. 

Sliši se, da gre za sistematičen pristop k ustvarjanju, ki zelo očitno temelji na jam sessionih, iz katerih se nato razvijejo zaključeni komadi. Pomanjkljivost tega sicer izredno demokratičnega pristopa je to, da so komadi v svoji formi v resnici neizmerno dolgočasni. Vse spremembe se dogajajo povsem na zvočni ravni. Morda posamezen inštrument spremeni zvok ali celo samo lego fraziranja, toda vse skupaj izpade brezdušno in mehanično. Takšno glasbo bi zlahka poustvarila umetna inteligenca, če bi ji le zapovedali dovolj natančne parametre. 

Kaj je torej fora, da se fantje iz benda Chafouin mučijo z vežbanjem vseh teh premikov in vlagajo na stotine evrov v opremo, zato da zvenijo kot povprečna zanka na laptopu oboževalca benda Tool? Ali ima povprečna glasba še vedno prostor v kuriranem medijskem prostoru? Ne vemo niti, kakšen vpliv ima album v tamkajšnjem okolju, da bi imeli perspektivo, ali je morda to najboljše, kar Brest premore. Zagotovo nima nikakršne vizije, da bi ga ponesla med izdelke, ki govorijo sami zase. Pravzaprav bi lahko potegnili vzporednico s hiperindustrijsko pop glasbo, ki se je poslušalci našega maternega radia tako radi izogibajo. Če predstavlja Radio Center zvočno kuliso za najbolj vanilijaste meščane v standardni kavarni v centru, potem Chafouin počne to za standardni metelkovski klub. 

Če bi snemali film o nočnem življenju, bi se zasedba zagotovo znašla v kadru, v katerem se odvija koncert v nočnem klubu. To je torej vse, kar dobimo. Idejo ali kuliso, v relaciji do katere lahko operiramo v določenem prostoru. Prazen objekt, ki služi kot odrska scena, okrog katere igramo svoje vloge alternativcev, ne da bi se spraševali o vlogi glasbe kot take. Zakaj kljub temu, da vse zveni enako, še vedno opevamo posamezne izdelke kot zares dobre? Kitarski sceni manjkata svež veter, ki bi jo ponesel stran od dogmatizma s preloma tisočletja, in vizija, s katero bi lahko ohranila relevantnost ne le na kuriranih lestvicah, temveč predvsem na dejanskih odrih. 

Kljub vsemu moramo izpostaviti, da bi prvi komad na plati zvenel odlično kot podlaga oddaje OFF.