samozaložba, 2025

Ustvarjati glasbo pomeni gibati se v tesnem prostoru, dodobra zasičenem s pomeni, ki jih s seboj prinašajo ritmi, toni, akordi in barve zvoka. Toliko tesneje je, če pri tem uporabljamo glasbila, ki jih na debelo uporabljajo tudi drugi in ki lahko v poslušalstvu že ob prvem tonu vzbudijo določena pričakovanja glede žanra glasbe, ki jo bodo slišali. Potem ko neobhodno trčimo ob tak ali drugačen predobstoječ kod, pa se lahko prične igra približevanja in oddaljevanja, pomikanja na premici med klišeji in izvirnostjo.

Vipavska zasedba Mart je ena od tovrstnih inštrumentalno precej klasičnih zasedb: sestavljajo jo basist Jani Peljhan, pianist Rok Velikonja, tolkalec Nejc Franca in kitarist Ram Cunta, njihov producent pa je Igor Vuk. Osnovne koordinate so s tem že precej dobro postavljene: komornost zasedbe in vključitev klavirja vzbujata bolj jazzovska pričakovanja, medtem ko električna kitara obeta še kakšen bolj rockovski obrat, in res nam plošče zasedbe prinašajo tovrsten jazzovsko-rockovski preplet.

Kar nas zanima, je seveda to, kako in ali sploh se zasedba Mart iz zastavljenih okvirov izmota: kako se lahko nova plošča Tema (oziroma Téma, kakor pač preberete) izogne žanrskim šablonam? Na prejšnjih albumih zasedbe je bilo denimo ob bolj raziskovalnih trenutkih mogoče opaziti dve ustaljeni glasbeni maniri jazzovsko-rockovskega glasbenega žanra. Po eni strani smo bili v njihovih skladbah pogosto deležni spevnih in melodičnih pasaž, predvsem klavirskih in kitarskih, ki pa niso vselej zazvenele dovolj vznemirljivo. Po drugi strani si je bend dovolil tudi nekaj improjazzovskih solaž, a tudi te niso vedno docela presenetile: tudi jazzovska improvizacija je navsezadnje lahko bolj konvencija določenega glasbenega polja kot pa resnična inovacija. 

Na novi plošči zasedba dozdevno ubere nove strune – oziroma iste strune ubere na drugačen način. Še vedno se zvečine giblje v polju melodičnosti in kot običajno lahko melodijam pripišemo določeno čustveno valenco, ki je tokrat pretežno pozitivna. Vendar pa ne bi mogli reči, da linija katerega od inštrumentov na novem albumu izrazito in za daljši čas prednjači, temveč se zdi, da so inštrumenti razmeroma enotno vpleteni v skupno tkanje komadov. Razlikovanje med inštrumentalnim ozadjem in ospredjem se nekoliko zabriše, kar posledično nastane, pa so predvsem ponavljajoči se melodični vzorci, ki bolj kot na nihanja neke individualne misli in pripadajočih čustev spominjajo na nekaj kolektivnega in predmiselnega, denimo na optimistično razpoloženje, ki spremlja kakšno bolj avtomatizirano ali kolektivno aktivnost.

Individualna glasbena izpoved se torej na albumu v veliki meri umakne z odra, tako nastali prostor pa zasedeta kolektivna igra in veselje ob odkrivanju, kako vse se da pozabavati z glasbo. V tem smislu so na primer zanimive nekatere krajše pasaže, ki bi jim sicer lahko rekli solistične, a se hkrati uspejo izogniti ustaljenim pričakovanjem, kako naj solaža zveni; niso namreč niti konvencionalno spevne niti konvencionalno improvizatorske. Prvi komad Takoj po zčjtki denimo vključuje odlomek, v katerem se za hip v ospredje postavi klavir, vendar pa se pri tem v neenakomernem ritmu izmenjujeta le dva akorda, kot bi šlo za zajebantsko subverzijo običajnega jazzovskega klavirskega sola. V istem komadu se cel bend tudi načrtno in nadzorovano poigrava s hitrimi poltonskimi vzpenjanji in spuščanji, kar znova bolj kot o kakšni osebnoizpovednosti govori o radosti skupnega muziciranja. Podobne igrarije so značilne tudi za drugi komad Ruski čaj, v katerem se ponavlja isti motiv, a smo ga deležni v raznolikih tempih in izvedbenih načinih, v nekem hipu pa postane tudi precej luknjičast, a ravno še prepoznaven.

Na splošno se na novem albumu – ki sicer obsega le štiri komade, gre torej za bolj kratek dolgometražec – klavir, kitara in bas kitara precej radi oklepajo ponavljajočih se motivov. V tem smislu bi lahko rekli, da je eden bolj solističnih elementov tolkalna sekcija, ki ob tem, da kajpak zagotavlja ritmične temelje, ves čas skrbi za veliko tolkalno razgibanost in raznolikost. Bobni poživljajo tudi tretji, naslovni komad, ki sicer plava v bolj melanholičnem občutju, kakršnega poznamo že s prejšnjih posnetkov zasedbe, ga pa ob tem razgiba še kitara, ki v dolgih tonih raziskuje možnosti svoje zvočne barve. 

Posebej velja omeniti tudi četrti in zadnji komad Wd nzadi znaj, ki svojo formalno zasnovo izdaja že z naslovom: gre za komad, ki naj bi potekal od konca proti začetku, nato pa še od začetka proti koncu. Ušesa najbolj zastrižejo prav v sredinskem delu, ko je zvokov najmanj in ko že znane inštrumente za nekaj sekund zamenja trkljanje težko določljivih predmetov in komaj slišno šepetanje; nekakšna ASMR meglica, vmesni svet med izginotjem in ponovnim rojstvom, iz katerega se nato počasi, počasi znova izvije poskočen glasbeni motiv. 

Čeprav je zasedba Mart inštrumentalna, se tu in tam kljub temu pojavijo simpatični vokali, denimo dva takta popevanja na začetku komada Ruski čaj; na splošno pa vokalov bend ne potrebuje, še posebej ne v smislu kakšne osrednje melodije ali celo zapetega besedila. Kar na albumu Tema oziroma Téma najbolj pogrešamo, so predvsem inovacije v smislu zvočne barve inštrumentov; delno se to že dogaja s kitaro v naslovnem komadu, na splošno pa si želimo takega raziskovanja še nekoliko več. Kaj zvočno drugačnega in novega lahko še ponudijo tolkala, kitara, bas in klavir? Katera druga glasbila in zvočila lahko morda prispevajo k vznemirljivejši zvočni sliki prihodnjih bendovih komadov in albumov? To so izzivi, s katerimi se je prejšnji album Vuk nemara ukvarjal nekoliko intenzivneje in ki bi jih kazalo znova zasledovati v prihodnje. Kljub temu pa novi album zasedbe pokaže dovolj inovativnosti na drugih nivojih; tako v smislu melodike kot ritmike mu uspe najti novo, zanimivo in razveseljivo pot.