Dying Victims Productions, 2024

Preigravati heavy metal leta 2024 ni nič kaj več moderno. Ta podzvrst je od neuradnega nastanka pred več kot petdesetimi leti doživela več renesans kot John Travolta v svoji karieri. Če so bile besede, kot so usnje, verige in satan, nekdaj sinonim za provokativno glasbo mladine, so danes večinoma samo še relikvije deviantnih glasbenih podvigov iz preteklosti in vzbujajo grenak priokus klišejskih stereotipov. Gre za žanr, v katerem je bilo znotraj trdno začrtanih smernic narejeno že marsikaj. Gre za glasbeno tradicijo, ki se je v petih desetletjih iz ospredja popularne glasbe počasi, toda vztrajno umikala v ozadje in kljub valovom ponovnega občega zanimanja vedno znova pristala kanček nižje od izhodiščne točke – čedalje bližje oznaki marginalizirane subkulture. 

Kljub strogim besedam in označbam o čedalje večjem slabljenju, pa heavy metal ni mrtev. Pravzaprav je bržkone to najbolj vztrajna subkultura v metalskem svetu. Dejstvo, da je novim ustvarjalcem znotraj tega »usnjenega peskovnika« težko biti izviren in hkrati svež, ostaja. Gre za zahteven podvig, ki pa je domačim heavymetalcem Challenger po našem mnenju uspel.

Težki kvartet, ki ga sestavljajo glasbeniki Urban Železnik, Jakob Rejec, Toni Pleško in sveža kri Samo Stopar, je že leta 2019 s prvim izdanim EP-jem Turned to Dust pustil pečat na širši heavymetalski sceni. Svoj prvi kratkometražni studijski izdelek so namreč izdali pri nišni nemški založbi Dying Victims Productions in z njim začrtali markanten pogled na tradicionalni heavy metal. Nestrpnemu čakanju na njihov dolgometražec ni pomagalo niti redno koncertiranje zasedbe, pri čemer so v setlisto postopoma dodajali novo skladbo ali dve, tako da smo lahko že v času pandemije dobili rahel občutek za zvočne smernice obetajočega se albuma. Po dolgih petih letih čakanja je konec letošnjega oktobra pri isti nemški založbi luč sveta oziroma, drugače rečeno, železni sij sveta tako ugledala plošča Force of Nature.

Prvenec Force of Nature je prvi pravi glasbeni preboj za domač heavy metal kvartet. Na albumu glasbeniki ohranjajo zgodaj uveljavljeno zvestobo koreninam novega vala tradicionalnega heavy metala z diskretnimi primesmi speed in epic metala ter izjemno starošolsko produkcijo, za katero je odgovoren Marco Brinkmann iz Hellforge Studios. Toda plošča je zaradi vključevanja za žanr netipičnih vplivov tudi izredno razgibana: bend je odkril lastno formulo, kako tradicionalni heavy metal obogatiti z nepocukrano epiko in uspešno ukrivljati zelo tesne obrobe ustaljenih glasbenih norm do te mere, da novi prijemi ne zvenijo preveč vsiljivo ali tuje, temveč samó obogatijo strukturo in jo celo naredijo bolj spevno in zapomnljivo. 

Challenger imajo tudi kar nekaj skritih adutov v obliki samih glasbenikov. Na plošči namreč vsak pride do lastnega izraza, najsi gre za intrigantne kitarske pasaže in kompozicije kitarista in glavnega pisca skladb; enkrat melanholične, drugič bojevite, spet tretjič obsedene vokale, prominentne in surove bas linije ter udrihajoče in mestoma pompozne bobnarske vložke, ki živo slikajo zdaj že kultno podobo v spandex oblečenih tolkalcev na ogromne sete bobnov.

Prvenec zasedbe je premišljeno strukturiran plošček, ki ponudi osem skladb razgibanega heavy metala, katerih zvok se naslanja na zapuščino bendov Tank, Satan in Mercyful Fate. Album odpre udarna skladba Imperial Madness, ki s svojo galopirajočo dinamiko in starošolsko melodiko pritegne pozornost poslušalca, Victims of War jo popelje še višje, medtem ko skladbe, kot sta Exhausted Earth in naslovna Force of Nature, raziskujejo globino ambienta in vsebine, čeprav bi lahko nekatere skladbe, kot je denimo Recurrent Universe, več ponudile z nekoliko bolj osredotočeno strukturo.

Ena najmočnejših točk albuma je njegovo vzdušje. Galantna epskost se sreča s surovo pankovsko energijo, medtem ko melodije ostajajo dovolj zapomnljive tudi po večkratnem poslušanju. Toda debitantska izdaja še ni popoln izdelek zasedbe. Albumu tu in tam manjka izvirnosti, zaradi česar se kljub izvrstni izvedbi zdi, da včasih preveč ostaja znotraj poznanih okvirov žanra. Plošči tako primanjkuje izrazitejšega tveganja ali presenečenja, ki bi jo postavilo na raven prelomnih izdaj v žanru heavy oziroma speed metala.

S Force of Nature Challenger ohranjajo žanrsko tradicijo in obenem raziskujejo nove kreativne možnosti. Album ni le poklon prepoznavnim težkokovinskim ikonam, temveč predstavlja svežo energijo, ki kaže, da heavy metal v Sloveniji še vedno živi in se razvija. Čeprav se zasedba spogleduje s preteklostjo, ki je morda mestoma še vedno preveč toga, so rezultat skladbe, ki zvenijo sodobno in relevantno. Morda bodo pa prav Challenger tisti bend, ki bo v prihodnosti masovno navdušil in navdihnil nove generacije heavymetalskih manijakov.