Morphine, 2015

Charles Cohen je gospod v poznih šestdesetih, ki je svoje življenjsko delo posvetil improvizirani glasbi z uporabo Buchla Music Easel sintetizatorja. In kljub temu da je aktiven že od leta 1971, je njegov diskografski seznam precej kratek, saj mu je že od nekdaj ljubše improviziranje v živo. Seveda mu ne manjka arhivskih posnetkov, do katerih se je pred časom dokopal šef založbe Morphine, Rabih Beaini, in izdal retrospektivni pregled del, ki so nastajala med letoma 1976 in 1989. In prav s to retrospektivno izdajo je Charles Cohen dosegel širšo razpoznavnost, za kar se sam drugače nikoli ni preveč trudil. Z izjemo objavljanja kratkih improvizacij na svojem soundcloudu, ki jih imenuje Beep of the Week, Cohen ni izdal ničesar novega že od leta 1987, ko je izšla plošča Running in the Family pri založbi Polydor. 

Svojo kariero je začel kot skladatelj za gledališče in plesne predstave ter kot zvočni oblikovalec na Temple University. Tekom let je sodeloval z glasbenikom Jeffom Cainom v zasedbi The Ghostwriters in z mnogo drugimi umetniki v najrazličnejših improvizacijskih postavitvah. Ko je prvič nabavil Buchlo, se mu je ta kmalu pokvarila in moral jo je poslati nazaj, da so jo popravili. To, da je nekaj posebnega, mu je bilo jasno že, ko jo je slišal v delih Mortona Subotnika, zares pa je z njeno uporabo nanj napravil vtis Sun Ra ter free jazz pianist Cecil Taylor, ki je Cohenu pomagal oblikovati dojemanje elektronske glasbe kot svoboden live performance in zaradi česar ni nikoli gojil pretirane afinitete do izdajanja svojih del.

Sprva je Cohen sicer preizkušal različne naprave, vse od leta 1976 pa skoraj ekskluzivno igra na Buchla Music Easel sintetizatorju, saj je ugotovil, da je v resnici to vse, kar potrebuje, četudi gre za sintetizator, ki je zaradi zgolj enega oscilatorja sposoben proizvajati le en zvok naenkrat. Vendar je čar Buchla sintetizatorjev ravno v tem, da v nasprotju z ostalimi napravami, ki imajo za zapletene zvoke le malo kontrole nad njimi, ti za sicer enostavne zvoke ponujajo kompleksne zmožnosti kontroliranja. Tako je Buchla sposobna proizvesti zvoke, ki lahko služijo kot glavna linija, ritem ali pa ambientalna tekstura. Večplastnost zvoka je Cohen nekoč dosegal z uporabo dodatnega tape recorderja, ki pa ga je kasneje opustil in sedaj uporablja kvečjemu še kakšno delay enoto. Zaradi barvnih drsnikov in glasbeno logične postavitve Buchle Cohen zase pravi, da lahko oceni, v kakšnem stanju je njegova Buchla že samo z bežnim pogledom.

Kljub temu da Charles Cohen ne pripisuje velikega pomena izdajanju albumov, ga je Rabihu Beainiju, ustanovitelju založbe Morphine, vseeno uspelo prepričati, da je posnel svež material v obliki albuma, ki ga poslušamo nocoj. Zanj ni izumljal nič novega, niti ni kompliciral z aranžmaji. Vse, kar slišimo na plošči, je narejeno samo z Buchlo in delay enoto. Posamezni komadi so posneti v enem kosu. Cohen je pač ustvarjal glasbo, kakor je to navajen od nekdaj. Kadar se počuti, da bi ustvarjal glasbo, se usede za svoj instrument in nadaljuje tam, kjer je pred tem končal. In ravno v tem preprostem, neobremenjenem pristopu do ustvarjanja glasbe pride do izraza njegovo mojstrstvo in obvladovanje Buchle, saj nas ob poslušanju plošče vedno znova fascinira kompleksnost kompozicij, ki jih odlikuje tako lep tok, kakršnega je mogoče ustvariti le, če se ne prekinja procesa njihovega nastajanja. Enako kakor se ne prekinja padajočega dežja, na katerega nas spomni skladba Visitors of the Sacred Mountain, ali več milijonov let trajajočega procesa nastajanja vesolja, kar podoživimo v Formation of Matter. Vsake toliko se v njegovih delih pojavi tudi kakšen vokal, v primeru plošče, ki jo obravnavamo nocoj, se to zgodi v skladbi Mankind And Mannequin, kjer nam Charles pripoveduje zgodbo tudi s svojim glasom.

Plošča Brother I Prove You Wrong ima na momente tudi hipnotičen učinek na poslušalca, saj nas je sposobna odpeljati na mentalno popotovanje po domišljijskem svetu, ki ga je nastavil Charles Cohen. Ta je bil pred časom diagnosticiran s Parkinsonovo boleznijo, zato mu je sedaj še toliko pomembneje, da ustvarja samo to, kar ima rad. O svojem mestu v zgodovini ne razmišlja, ker ko se enkrat začneš obremenjevati s tem, takrat gredo vse stvari k vragu. Za njegovo mesto v zgodovini skrbi njegov založnik Rabih Beaini, ki ga je še pravočasno zbezal na plano in predstavil širnemu svetu.