Atlantic Records, 2024

Charlotte Emma Aitchison, bolje poznana pod psevdonimom Charli XCX, se v glasbeni sferi giblje dobro desetletje. Prva manifestacija njene glasbene persone se je začela v poznih dvatisočih, ko je imela štirinajst let. Dve leti kasneje se je že udeleževala rejvov, na katerih je tudi nastopala. Da je klubske prostore obiskovala tako mlada, očitno ni motilo nikogar – izjema nista bila niti njena starša, ki sta bila velikokrat njena osebna šoferja. Ni trajalo dolgo, da je glasbenica doživela globalni preboj. Spomnimo se hita I Love It iz leta 2012 švedskega sintpop dvojca Icona Pop, v katerem se je Charli pojavila kot gostja. Nedolgo zatem je sledil še singel Boom Clap, glasbena spremljava filma, ki je bil morda najuspešnejša antikadilska kampanja za pretenciozne najstnike, film The Fault in Our Stars, ki povzema istoimenski najstniški roman pisatelja Johna Greena.

V zgodnji polovici prejšnjega desetletja je Charli predvsem sodelovala z drugimi glasbeniki, kot so Danny Brown, Iggy Azalea in Ty Dolla Sign. Njena prva dva studijska albuma te ere, True Romance iz leta 2013 in Sucker, ki je izšel leto kasneje, za frekvenco 89,3 MHz nista posebej vredna omembe. Nekoliko zanimivejša zvok in eksperimentacija sta se začela kazati ob koncu prejšnjega desetletja, z izidom mikstejpa Pop 2 leta 2017 in plošče Charlileta 2019. Na njej se pojavijo progresivnejši elementi popa, izdelka pa zaideta tudi v polje eksperimentalne klubske elektronike. Ob tem se na obeh izdelkih pojavi kar nekaj prominentnih imen altpopa, denimo Caroline Polachek, Dorian Electra, Sky Ferreira in Lizzo.

Leto 2020, ki ga je zaznamovala pandemija, je za marsikaterega oboževalca Charli ponudilo najboljše delo umetnice, ploščo How I'm Feeling Now. Vročica hyperpopa, ki je ob zasuku desetletja spremljala shizofreno stanje sveta, se je prijela tudi produkcije albuma, medtem pa se je glasbenica lirično posvetila introspekciji v času zaprtja zaradi pandemije. Plošča How I'm Feeling Now se ni povsem prebila v širši mainstream, toda izkazala se je za odličen produkt glasbenice, ki je takrat že tesno sodelovala s producentom A. G. Cookom. Dve leti kasneje je sledila plošča Crash, s katero je Charli dejansko treščila v temo. Na njej se je namreč spet približala bolj konvencionalnemu zvoku, s katerim ni prepričala niti svoje poslušalske baze niti kritikov. Po njem je Charli spet postala Charlotte in se s spletišča pretežno umaknila. Družno smo ji pustili kuhati, nihče pa ni bil pripravljen na specialiteto, ki jo je ponudila.

Charli XCX je v enem svojih prvih intervjujev za revijo Dazed dejala, da želi ljudem »dokazati, da za uspeh ni treba postati velik, komercialen stroj za pisanje pop glasbe, lahko delaš, kar hočeš, in vse bo v redu.« Kar po svoje drži. Aitchison se svoji pop personi navkljub predvsem za zadnje tri plošče ni trudila razprodajati stadionov. Pravzaprav bi lahko dejali, da se raje drži nekonvencionalnosti, ozadja. Z vsako izdano ploščo poseže v drugo različico sebe, letošnje poletje pa je skupaj s promocijsko ekipo odkrila pravo formulo. Štiri črke, ena barva, opojno zapomnljiv zvok, teatralnost, samozavest in razkošje. Vse to sestavlja njen peti studijski album Brat, ki je izšel 7. junija letos pri založbi Atlantic Records.

Za vsako uspešno marketinško kampanjo sloni prepoznavna celostna grafična podoba. Kolega Gašper Stražišar je v Dnevniku postavil pravilno tezo, da je bilo lansko poletje v znamenju Barbie rožnate barve, letošnje pa je neonsko zeleno. Heksadecimalna koda barve je #8ACE00, font pa Arial Narrow. Ta preprosta grafična podoba je z začetkom poletja zavzela vse od velikih oglasnih desk do memov na malih zaslonih. Še pred izidom plošče je s svojim setom glasbenica nastopila v klubu izdajatelja elektronske glasbe Boiler Room. Viralnost njenega nastopa je okužila skoraj vsak kotiček plitvega interneta, ki je letošnjemu poletju nadel ime brat summer oziroma slovensko poletje upornika. Z izidom plošče Brat se je virus širil in kar naenkrat so v tem sodelovali prav vsi. Brat poletje je postal kulturni fenomen, ki mu je Charli XCX predpisala naslednje zapovedi: avtentičnost, zabava, dekadenca in še enkrat zabava.

Morda se sprašujete, zakaj v recenzentski glasbeni oddaji nismo namenili še niti ene besede samemu zvoku plošče. Razlog tiči predvsem v tem, da je v dobrih dveh mesecih po izidu albuma njegova vsebina za širšo javnost postala postranska stvar. Na spletišču ostajata zgolj toksična zelena in preprost font, ki ju zdaj uporabljajo kandidatka ameriških volitev Kamala Harris in megakorporacije. Agresivna viralnost in hajp, ki sta nastala okrog plošče, sta zasenčila njeno dejansko vsebino – kar pa še ne pomeni, da je sama plošča nima.

Brat je tvoja najboljša prijateljica, ki se ji v klubu totalno odtrga. Je huda, predrzna in samozavestna. Toda ko krešne pri tebi po koncu zabave, ti izlije srce ob tegobah, ki jo mučijo. Plošča ima še vedno nekaj esence hyperpopa, vendar ta ostaja zgolj kot zamegljen spomin. Obenem pa Brat produkcijsko ni preveč spolirana, za razliko od običajnega komercialnega zvoka. Plošča je polna nalezljivih elektro-pop štikelcev, kot so 360, Von Dutch, Talk Talk in Club Classics, v kateri se Charli pokloni kar nekaj izrednim producentkam zadnjih dveh desetletij. Toda med maničnimi elektronskimi hiti se znajdejo tudi počasnejše, otožnejše skladbe, kot so I might say something stupid in I think about it all the time, v katerih se Charli sooča s sindromom prevarantke in razmišlja tudi o svoji bodoči družini. Njene misli so na pladnju in kot pravi sama, je biti punca izredno zmedeno stanje. Nasprotno od tega pa je vrstni red plošče premišljen, saj se vsi komadi stečejo iz enega v drugega in delujejo kakor celovit koherenten miks. Ob tem je zaradi iskrenosti besedil in izvrstne produkcije je Brat ikoničen produkt svojega časa. Da ga je še bolj zacementirala v anale pop kulture, je Charli XCX izdala še razširjeno različico plošče in različice skladb, v katerih gostujejo pop glasbenici Lorde in Billie Eilish, raper Yung Lean ter producenta Skream in Benga. Materiala je dovolj, da se bo še lep čas vrtel na klubskih plesiščih.

Dovršeni alter pop plošči navkljub se poraja vprašanje, kakšno je logično nadaljevanje sage te britanske glasbenice. Zaenkrat kaže, da je Charli XCX stopila korak bližje razprodanim stadionom in da se definitivno ne zlije več z ozadjem. Lahko bi celo rekli, da je plošča Brat že magnum opus njenega glasbenega udejstvovanja. Njena konvencionalna nekonvencionalnost postaja kultna. Toda konec koncev le gre za konvencionalnost in njena značilna podoba začenja postajati izkrivljena. Polzi iz kluba, svetega zatočišča za svobodo in avtentičnost, v roke globalnih velesil in imperializma. Toda vse to je že bilo in vse to še bo. Vsakega poletja je enkrat konec.