The Flenser, 2024

Vse snovi so strupene, le njihova doza določa strupenost. Leto se vrti okoli, gomile gneva pa kar rastejo. Plastijo se iz otopelosti do nasilja, do kapitalizma, do genocidov, in zdi se, da je zavetje Božje dežele, kakršno so Chat Pile prezirali pred dvema letoma, dokončno izzvenelo. Konceptualna rešitev te dežele je seveda prenažrtje z upanjem. Strah vodi v slo po neočrnjenem kosu zemlje, na kateri skupaj prebrodimo vrvež barbarske zunanjosti. Potiho pa vsi razumemo, da po neurju sonce ne posije na nov svet, temveč na razvaline prejšnjega. Tistega, ki smo ga v svoji zmoti pustili propasti. Tam zunaj ni milosti in ne moremo se vsi skriti. Svet zunaj je toliko večji in neštetokrat bolj hladen, kot velevata realnost strupenih mest Oklahome in distopični zrak najsvobodnejše države na svetu. Sludgerski dragulj Chat Pile to najbolj razume na svoji novi plošči Cool World, s katero neposredno nadaljuje etapo prvenca in svoj depresiven odnos do ruralne Amerike prelevi v vsesvetovni prezir.

Ob hitrem pogledu pod pokrov plošče Cool World ne opazimo veliko odstopanja. Prav tako kot prvenec God's Country je tudi druga plošča izšla pri založbi The Flenser, člani še vedno vztrajajo pri raznih psevdonimih, s katerimi utrjujejo distopično bit, prvič pa se je zgodilo, da bend plošče ni produciral v celoti sam. To v deželi hrupa sveto nalogo so tokrat prepustili Benu Greenbergu iz zasedbe Uniform. Plošča je tako bolj odločno prečiščena in nekako zapusti okovje blatne samoprodukcije prejšnjega albuma. Kavelj, na katerega Chat Pile nataknejo poslušalce, je prvi komad I Am Dog Now. V repeticijo odeta sludgerska kolekcija metalcorovskih kitar in žuljastega vokala poudarja temeljno idejo albuma Cool World, hkrati pa ponudi nekakšen zadnji pokim ideji prejšnje plošče. Župnik pridiga o razčlovečenju zaradi otopelosti, zaradi ignorance. On je Žival, mi pa ne vidimo ničesar.

Chat Pile nasilje kot osrednjo tematiko njihove glasbe na drugem albumu povzdignejo tako v zvoku kot v širini. Nočna mora ruralnega okoliša je v biti zgolj depresivna. Moja vas ima eno cerkev, eno pumpo in eno šolo. Vse institucije učijo isto, toda dokler ostanem tu, mi vsaj ni treba skrbeti za bolečino tam zunaj. Tam zunaj so vojne in tam zunaj je smrt. Zunaj pa je tudi Amerika, ki ji je univerzalni jezik nasilja dobro poznan. Komad Shame je najbolj trden komad te plošče in vzklije iz kolonializma, največjega izvoza prav – Amerike. Shame za začetek bend odene v subtilnejšo podobe sebe, abrazivna narava sludgea poklekne pod mračno melodičnostjo panka. V vokalu prevlada govorjena beseda in Chat Pile odložijo rogavost in poprimejo za neposreden dialog med bendom in poslušalcem. Shame naslavlja dejstvo, da vzrok za titanski delež trpljenja ni neka neotipljiva zadeva. Vse solze tečejo iz enega vira in dokler bo ta prezrt, bo nasilje kraljevalo. 

Razbeljena bolečina intime se na plošči od te točke samo stopnjuje. Chat Pile eksperimentirajo z različno strukturo kitar, od hardcorovskih rifov do death metala in z njimi se prelevi tudi vokal. Rigidna struktura growla se prihrani zgolj za najintenzivnejše trenutke plošče Cool World, slišimo pa precej bolj melodične vmeske vokalista. Najbol v svojem elementu se bend znajde v komadu Funny Man. Potuhnjeni bobni ustvarjajo tesnobno sliko industrialnega panka, kitare pa vse povprek frenetično skačejo. Vokal se pronicljivo repenči od histeričnega do umirjenega ponavljanja in se neumorno drgne ob destruktivno naravo življenja pod kapitalizmom. Morda v povsem tehničnem pomenu Cool World ni agresivnejša plata od prejšnje, za to vsekakor manjka kakšen intenzivnejši komad, toda če se osredotočimo na drugi album kot zgolj intenzivnejši napad na vse, za čemer bend stoji, je to naraven razvoj. Spomnimo, da je Chat Pile eden tistih bendov, ki je sam po sebi niša. Zaradi tega imajo toliko bolj odprte roke pri redefiniciji zvoka, po katerem poslušalstvo hrepeni. Intenziteto eksperimentalnega metala lahko merimo v dveh kategorijah, v hrupu in v atmosferi – Cool World pohara v atmosferi.

Vokalist je album opisal s izposojenimi besedami Voltaira. Cool World govori o ceni, po kateri jemo sladkor. S tem neposredno naslavlja kolonialni način pridelave sladkorja, za kar Evropejci niso mogli ali pa niso hoteli vedeti. Cool World govori o skritih stroških naše ignorance. Chat Pile z drugo ploščo rastejo, tako kot umetniki in kot vsesplošni nosilci prezira. Album si dovoli precej več vitrioličnih sanj in je vsekakor zrcalo vse bolj uničujoči realnosti našega sveta. Za mnoge je jeza enodimenzionalno čustvo, nek impulz oziroma utrip v naši notranjosti, ki se hitro porodi in še hitreje crkne. Chat Pileto jezo uglasbijo nekoliko drugače. Njihov bes je trajen in zaklet v nemoči. Je kot vonj zgnitega zoba, dva dni preden začne boleti. Za nekatere svet razpada vsak dan, drugi spet čakajo, da bomba poči blizu pravega dvorišča, da bi se glede tega sekirali.

Dread has replaced the American dream, and Chat Pile’s music is a poignant reminder of that shift – a portrait of an American rock band molded by a society defined by its cold and cruel power systems.