The Flenser, 2022

Vsakdo med nami sanja o obljubljeni deželi, o mestu iz srca, ki namesto lovk gnilobe bljuva med in mleko. Hrepenimo po nedrju, zavetju neke Božje dežele, kjer svet ne umira zaradi vzrokov, ki bi jih zlahka preprečil ustrezen socialnovarstveni sistem, kjer ljudje namesto pod mostom živijo v eni od neštetih praznih investicij, ki jim pravimo stanovanja. Nekateri to deželo iščejo v starodavnih tekstih, drugi v ruralnih okoliših Amerike, kjer je edino še nakupovalnemu središču dovoljeno stati višje od lokalne cerkve. A takšna dežela ne obstaja. Eden navideznih rajev pod soncem, Oklahoma, še danes zavoljo kapitalističnega plusa svoje prebivalstvo utaplja v kucljih s svincem zastrupljene zemlje. S kucljev Oklahome pa ne polzita zgolj strup in beda, ampak z dna njih vstaja tudi sludge metal četverica Chat Pile, ki na svojem prvencu God's Country v tesnobo in vitriol odeta potrjuje: Božja dežela ni nič drugega kot tvoj unikatni kos pekla.

Založbi The Flenser nikakor ni tuje odkrivanje podzemeljskih bizaritet; zazremo se lahko v še vedno naraščajočo popularnost albuma Deathconsciousness zasedbe Have a Nice Life, a po poslušanju najnovejše izdaje založbe, plošče God's Country, se učinek, ki je ponesel omenjeni bend in založbo do kultnega statusa, zna ponoviti. Chat Pile so dokaj nova zasedba, a so gladino eksperimentalnega hrupotvorja že ob svojem začetku krepko predramili. Zasedbo trenutno pod principom nom de plume v celoti tvorijo glasbeniki z izmišljenimi imeni. Vokalistu pripada ime Raygun Busch, kitaro vihti Luther Manhole, basist je preprosto Stin, električnim ropotalom v ozadju pa poveljuje Cap'n Ron. Zasedba Chat Pile je na glasbeno sceno vstopila leta 2019 s krajšo izdajo This Dungeon Earth, ki so ji glasbeniki kmalu, še istega leta, dodali drugi EP, Remove Your Skin Please. Obe izdaji se smelo premikata po zvočni krajini sludgecora, tistega odvoda sludga, ki k svojemu repetitivnemu gnetenju kitar priliva lekcijo iz abrazivnejših utrinkov panka. Očiten navdih najdemo v legendarni sludge skupini EHG oziroma eyehategod, a Chat Pile so že v začetku svoje kariere izstopali zaradi več posmehljive govorjene besede in neposrednosti v tekstih.

Približno tako hitro, kot so vzniknili, so tudi poniknili in o Chat Pile do leta 2021 nismo slišali kaj dosti. Omenjenega leta so nato izdali deljeni plošček s črnozrci portrayal of guilt, na katerem sta zasedbi združili praktično vse, kar je svinjskega, a dobrega v black in sludge metalu. Dejanski prvi znaki še utripajočega srca benda pa so se pokazali na kompilaciji Send the Pain Below, s katero se je založba The Flenser poklonila zapuščini nu metala. Zanjo so Chat Pile ustvarili umazano in upočasnjeno priredbo Sepulturinega komada Roots, Bloody Roots. Zasedba je po letu pandemičnega cmarjenja tako vstopila v vse bolj razpadajočo ameriško farso, pristala pri svoji prvi založbi The Flenser in pričela pesniti svoj opustošenja poln prvenec.

Zvok albuma God's Country najbolje opišemo kot eklektiko tesnobe, obupa in histerije. Američani s svojim sicer precej izrazito antikapitalističnim nazorom na novi plošči manj teoretično moralizirajo in se v naše uho zlijejo bolj kot nekakšni distopični popotniki v krizi modernega sveta. Kruto in počasi nas slečejo iz kože udobja, dokler naši kriki agonije ne postanejo eno z na tokratni plošči izrazito grozljivimi vokali Rayguna. Vokalist se popačeno lomi od grlenih živalskih vzklikov do povsem brezupnih, skoraj razcepljenih govorov. Pod svojo marelo vsesplošne kritike fantje zajamejo njim in Ameriki pereče problematike, kot sta denimo brezdomstvo in grozote mesne industrije, in jih s presenetljivo mero zadušujoče tesnobe tudi ozvočijo. Na plošči God's Country izklešejo unikaten izraz nekje na premici med izčiščenimi podvigi zasedbe Russian Circles in materialnim uničenjem Full of Hell, v svoji nelagodnosti pa album pristane presenetljivo blizu plošči Caligula iz leta 2019 glasbenice Lingue Ignote.

Podobno kot pri opazovanju reliefne slike, katere motiv postane jasen šele po neštetem nanosu barve, lahko novi album Chat Pile dojamemo šele po poslušanju v celoti. Sludge anonimneži iz nizkih tonov in vražjega plesa med basom in zamaščenimi kitarami speljejo brutalen napad na poslušalstvo, ki ni blitzkriegovski, temveč je bližji smrti zaradi tisočerega rifa. Bend se za ustvarjanje vzdušja ne zateka k solažam ali premorom v tempu. Svojo bit v celoti prepusti počasnemu vretju kotla in izjemnemu nastopu njihovega vokalista, ki v tem kotlu vztrajno hlasta za zrakom. Poleg gnevne gimnastike hrupa, denimo v skladbi Wicked Puppet Dance, v kateri krike zlagajo s srhljivim šepetom, blestijo tudi komadi, kot je Why, ko se bend v zblazneli repeticiji sprašuje zakaj? Zakaj gori ogrevanje v praznih hišah, medtem ko ljudje umirajo zaradi mraza. Najmočnejša točka albuma je tako dejstvo, da pravzaprav z vsako pesmijo na plošči God's Country cinično teptamo okoli dvoličnosti Amerike, te »najboljše države na svetu«, pa naj bo to v zasanjanih rockovskih utrinkih v skladbi Pamela ali pa v govorjeni besedi na komadu Anywhere, ki se s svojim refrenom kot metek v čelo zasidra v naše možgane.

Prvenec eksperimentalne sludge četverice od svojega preverjenega zvoka z EP-jev pretirano ne odstopa, zdi pa se, da za to niti ni bilo potrebe. V svojem kratkem obstoju Chat Pile odmevajo v kosteh poslušalcev s svojim širokim razponom čustvene vokalne interpretacije in gromozansko težo glasbenega aranžmaja. God's Country omiljeno formulo, kakor premog v diamant, kompresira v najtežjo možno enoto. Linije kitar s svojim nizkotonskim valjenjem rušijo zidove, izza njih pa v možgane penetrirata bes in nelagodje vokalne ekspresije. Chat Pile, bend, ki si je ime nadel po gnilečih kupih zastrupljene zemlje v Oklahomi, po letih strmenja vanje jezno eksplodira v resnično unikatno obliko zvočnega nasilja.

There’s a sick irony to how a country that extols rhetoric of individual freedom, in the same gasp, has no problem commodifying human life as if it were meat to feed the insatiable hunger of capitalism. If this is American nihilism taken to its absolute zenith, then God’s Country, the first full length record from Oklahoma City noise rock quartet Chat Pile is the aural embodiment of such a concept.