Native Rebel Recordings, 2021

Z novo britansko jazzovsko sceno – tisto, ki jazz strumno kombinira z drugimi zvrstmi, od rocka prek reggaeja do elektronike in tradicionalnih godb – smo se tako na teh valovih kakor tudi na domačih odrih še kar dobro seznanili. Preden pa se potopimo v še en izstopajoč kamenček v kalejdoskopskem mozaiku novega jazza z Otoka, prvenec saksofonistke Chelsea Carmichael, velja omeniti, da je bila britanska scena že od nekdaj usmerjena inkluzivno.

Spomnimo se le 60. let prejšnjega stoletja, ko so v Veliki Britaniji zavetišče pred apartheidom našli številni južnoafriški jazzisti, kot so Chris McGregor, Dudu Pukwana, Mongezi Feza ali Johnny Dyani, ki so nato v španoviji z britanskimi glasbeniki soustvarjali pomemben in odmeven kos britanske jazzovske zgodovine. Ta je odražal tako nova svobodnjaška strujanja kakor tudi odkrite navezave na samosvojo južnoafriško jazzovsko govorico, ki se je oplajala s tradicionalnimi godbami.

V novem tisočletju pa, kot smo uvodoma omenili, britanski jazzisti nadgrajujejo jazzovske postavke z novodobnimi žanri, pogosto označenimi s pridevnikom »klubski«, ki naj bi ponazoril tako plesnost godbe kot tudi njeno odmaknjenost od mainstreama in njegovih rigidnih zapovedi. Nova junakinja teh mikavnih novih zvočnosti je saksofonistka Chelsea Carmichael, ki je nedavno objavila prvenec The River Doesn't Like Strangers. Pomembno vlogo pri nastajanju in objavi albuma je imel najvidnejši predstavnik novega britanskega jazza Shabaka Hutchings, ki je saksofonistko povabil, naj album objavi pri njegovi založbi Native Rebel Recordings, in je ploščo tudi produciral.

Njegova založba deluje po zanimivem ustvarjalnem načelu: povabljeni bend ima za snemanje na voljo vsega tri dni; pred tem ne sme imeti vaj oziroma ima vaje v teh treh dneh v studiu, razumljene pa so kot del snemalnega procesa. Poleg tega saksofonist sodeluje tudi pri skladanju in je torej neke vrste aktivni katalizator idej drugih glasbenikov. Spričo takšne vloge pri nastajanju albuma, ki ji lahko dodamo še kanček osebne zgodovine, saj imata oba s saksofonistko karibske korenine, ne preseneča, da je godba Chelsea Carmichael v marsičem podobna tisti, ki jo igra Shabaka. Se pa slog igranja saksofonistke precej razlikuje od sloga čudežnega dečka novega britanskega jazza; njene linije so bolj tekoče in gibke ter večkrat zelo melodične, da kar vlečejo k požvižgavanju.

Če smo prejle povedali, da predstavlja Chelsea Carmichael novo ime na britanski jazz sceni, to kajpak ne pomeni, da je novinka, še zdaleč ne ... Urila se je v manchestrskem big bandu, v katerem je zapopadla pomen skupnosti pri muziciranju, nato pa se je odpravila v London na študij saksofona in se vključila v cvetočo novo sceno. Je članica hvaljenega kolektiva SEED Ensemble, ki je bil nominiran za nagrado Mercury, poleg tega pa med drugim redno sodeluje s tubistom Theonom Crossom, sicer članom Sons of Kemet. V tem triu igra tudi bobnar Edward Wakili-Hick, ki je član Chelseajinega benda na tem albumu, ob njem pa slišimo še basista Toma Herberta in kitarista Davida Okumuja.

Kitarist igra zelo pomembno vlogo v celotni zvočni sliki, ko s svojimi intenzivnimi, včasih lebdečimi in včasih letečimi kitarskimi linijami podlaga godbo in prida k občutku psihedeličnosti. Glavno vlogo pri čaranju omamnega vzdušja ima kakopak saksofonistka s svojimi hipnotičnimi, fino drsečimi in fluidnimi linijami, ki poslušalca enkrat osvojijo z zapomljivo melodijo, ki hkrati določa ritem skladbe, drugič pa z navdihnjenimi solističnimi izleti, ki se oddaljujo od začetne teme v intrigantne vrtinčaste avanture, te nas sem ter tja zapeljejo v področje spiritualnega jazza.

Album se začne s kratko, dejansko najkrajšo skladbo s plate, tri pa pol minute trajajočo There Is A Place (It's Not Here), ki s svojo melanholično, elegično naravo zavede glede tega, kar nas čaka v nadaljevanju. Njena pomirjujoča naravnanost se takoj v drugem komadu prelevi v živahne, k plesu vabeče melodije in ritme, ki se veselo prekucujejo in vzajemno ubrano dopolnjujejo; in taka godba nas bolj ko ne čaka tudi v nadaljevanju. Bend posebej navduši v daljših skladbah, v katerih se poigrava z več temami, ki jih povleče skozi dubovske, eterične in psihedelične prizme, medtem ko ritemska sekcija ostaja s čvrsto spremljavo bolj ko ne ves čas trdno na zemlji.

»Narava jazza je, da se vedno premika naprej in se vedno spreminja,« pravi saksofonistka v svoji spletni biografiji. Na istem mestu je tudi povedala, da ji akademski študij ne bi veliko prinesel, če se ne bi sama ozrla za pomembnimi imeni polpretekle zgodovine britanskega jazza, kot sta denimo Courtney Pine in Soweto Kinch, ki sta jazz plemenitila s prvinami drugih muzik. Chelsea Carmichael je lekcijo še kako dobro ponotranjila, kajti njena muzika se sugestivno sprehaja med sodobnim in »klasičnim« jazzom, predvsem njegovim spiritualnim odvodom, začinjenim z dubovskimi učinki ter prvinami psihedeličnega in art rocka. Ne dvomimo, da bo našla privržence v ljubiteljih vseh omenjenih zvočnih poti, jazzovske puriste, ki bi se morebiti zmrdovali nad »plesnostjo« novega jazza, pa bo treba le spomniti na začetke jazza, ko se je v klubih norelo na jazzovske muzike ...