Stroboscopic Artefacts, 2015

Italijanski tehno producent, ki prvenstveno deluje pod psevdonimom Chevel, se že lep čas potihem giblje po evropski tehno sceni in ima v nekaj manj kot desetih letih delovanja za sabo že lepo število izdaj. Izvira kot rečeno iz Italije, v Berlinu pa je situiran odkar se je tja preselil, da bi obiskoval SAE inštitut za glasbeno produkcijo. Odskočno desko njegove kariere je predstavljal EP za založbo Stroboscopic Artefacts leta 2010, potem pa je izdal še mnoge kratko- in tudi dva dolgometražca, večinoma za lastno založbo Enklav in špansko Non Series. Znan je predvsem po subtilnem, minimalistično pulzirajočem in dubovskem tehnu, dobro pa se znajde tudi drugje na 4×4 spektru, na primer v temačnejšem in okisanem housu. 

S tretjim dolgometražcem se Chevel torej vrača na berlinsko založbo Stroboscopic Artefacts, ki jo vodi producent Lucy, njen fokus pa je prvenstveno v subtilnih, raziskujočih, a vseeno plesno orientiranih tehno izdajah. Te rdeče niti se na prvi pogled na albumu Blurse drži tudi Chevel, vendar pa pokaže rahlo odklonskost tako od tega principa kot tudi od prevladujočih tendenc svoje precej obsežne diskografije. 

Nenasičenost, ki je v njegovi produkciji prevladovala že prej, se na albumu Blurse pojavlja v precej bolj surovi, trši obliki. Blurse je sestavljen iz minimalističnih, matematično strukturiranih kompozicij, ki v svoji logični preprostosti in simetriji delujejo nekako golo, asketsko. Če bi jih pretvorili v vizualno obliko, bi dobili sliko mnogih geometrijskih likov, ki se lahko čez veliko osi preslikajo sami vase.

Vendar pa znotraj teh urejenih struktur, ki za ljubitelje reda avtomatično delujejo pomirjujoče, nasprotno vlada precej nepomirjena atmosfera. Chevel se sprehaja prek trdih beatov, prasketajočih in šraufajočih zvokov, nizkih basov in celo temačnih dronov. Tu so denimo Flippant Remark, Comb in Stranded, ki bi skoraj lahko prišli izpod rok dua Emptyset. Za protiutež pa imamo na primer Loop 33 in 42 ter zaključni A Form of Love, ki so bolj IDM-ovsko ali celo ambientalno orientirani, vendar še vedno ne v smislu kakšnega easy listeninga, marveč venomer v skladu s prevladujočo distopično atmosfero. Skozi celoten album vztraja občutek prvinskosti zvoka, ki zveni skoraj organsko, v smislu, da ne obstaja nikakršna umetna plast, ki bi zvok zmehčala, prekrila vse njegove elemente in jih s tem povezala v eno. Paradoksalno tako lahko izpadejo ti elementi nekako nepovezani, samostojni, pa hkrati še vedno kot dodelana celota, popoln urejen sistem.

Iz obstoječih informacij o albumu si je težko ustvariti natančnejšo sliko o tem, kaj je producentova vizija glede namembnosti ali impresije, ki naj bi jo album ustvarjal, vendar pa si s tem niti ne gre beliti glave, saj je prosta poslušalčeva interpretacija veliko bolj smiseln pristop. Kvalitetna elektronska produkcija je konec koncev kot druge umetniške forme vedno dopuščala filozofskost in pluralnost interpretacij.

Eden izmed zanimivih možnih pogledov na ploščo Blurse je torej ta, da gre tu za razgraditev, cepitev, dezintegracijo tehna oz. elektronske kompozicije na njene bazične elemente. Chevel glasbo razstavi in poslušalcu pokaže njene gradnike v svoji osnovni, naravni obliki. Tako lahko poslušalec s prstom pokaže na vsak element in ga analizira posamezno ali kot del celote. Zdi pa se tudi, da želi minimalizem in urejenost Chevel pripeljati do takšne skrajnosti, da se začne spraševati o njegovi sami definiciji in namenu ter pokazati, kakšno je najmanjše možno število elementov, ki lahko sestavijo intrigantno celoto.

Blurse je torej kvalitetna plošča, zgledna v dodelanosti produkcije, zanimiva za analizo in hkrati dovolj učinkovita tudi za plesišče ali druge oblike manj kontemplativne konzumacije.