CHICAGO UNDERGROUND DUO: Locus

Northern Spy, 2014

Kolektiv Chicago Underground je tedaj v Chicagu delujoč kornetist Rob Mazurek ustanovil pred skoraj dvema desetletjema. Po sedemnajstih letih iz tega izraslega dueta z bobnarjem Chadom Taylorjem je Chicago Underground Duo verjetno še najbolj konsistenten, zvočno bogat in trajen organizem. To dejstvo imamo lahko za povedno vsaj v enem smislu. V preteklosti so si različni pisci namreč lahko dali veliko opravka z njegovim žanrskim umeščanjem ter ob tem ugotavljali raznolike izvore. Od začetkov, ko se je v teh močno poznalo tedanje glasbeno okolje čikaških Tortoise ali Isotope 217, so različne, predvsem duo in trio inačice čikaškega podzemnega kolektiva, tako zajadrale v različne smeri. Od zelo očitnega začetnega koketiranja z analognimi elektronskimi zvoki in repeticijami se je duo kmalu zgolj začasno pomaknil k izraziteje jazzovski igri, ter jo kasneje občasno dopolnjeval še z ritmi afrobeata. Vendar je tako prisvajanje različnih estetik značilno za Mazurekove projekte tudi sicer, s poudarkom na dejstvu, da je šlo vedno za izrazito prisvajanje in ne goli eklekticizem. In tu se lahko zopet vrnemo na izhodiščno opazko in trajnost zasedbe Taylorja in Mazureka najprej pripišemo dejstvu, da očitno v duetni igri najdeta hvaležen izvor muziciranja, ki kljub tako okleščeni zasedbi še vedno poudarja možnost širokega variiranja.

To je spet izrazito na pravkar aktualnem posnetku Locus, ki za razliko od tri leta starejše in predzadnje plošče Age of Energy zopet prinaša, z izjemo dveh kolektivno podpisanih, krajše komade. S tem se duo tudi odpove kompozicijski kompleksnosti in v večjem delu zavije k bolj udarnem muziciranju, kompleksnost pa mestoma ohranja na ravni zvoka, četudi so tudi tu postsnemalski posegi nekoliko zreducirani. Očitnejša pa ostane afriška referenca, ki se na plošči Locus pojavi dvakrat. Najprej v priredbi Yaa Yaa Kole gamelan kolektiva Pan African Orchestra, kjer da sicer preprosta kombinacija tolkal in korneta presenetljivo orkestralen zvok. Ta pa se ne ponovi povsem v sorodnem Kabuki, ki je odigran v precej bolj surovi in elektrificirani, melodije prosti maniri, etnični moment pa je pri slednjem komadu še dodatno odtujen skozi prelomen prehod v bolj klasičen rokovski ritem. 

Tudi sicer je surovejši zvok, ki precej dolguje tudi produkciji, prisoten večino časa in precej brezsramno spomne tako na Tortoise v momentu, ko so se začeli oddaljevati od dodeljene jim postrokovske identitete. Lomljeni ritmi z grobim analognim šumom se temu še najbolj približajo ravno v otvoritvenem in zaključnem kosu. Še očitneje se duo vrača na že označeno ozemlje v preostanku prvega dela plošče, a tokrat je to ozemlje predvsem tisto, ki sta ga Chad in Rob zakoličila ravno v nekaterih začetnih ploščah Chicago Underground Dua. Taka je vsaj asociacija ob naslovni Locus in priredbi Boss, ki preprosto Robovo muziciranje podloži z elektronsko repeticijo ter elektronskimi šumi. Zato omenjena raznolikost zares pride na površje v drugem delu plošče, kjer se duo zopet začne poigravati tudi s formo, vpelje tišje momente in manj izrazito ritmiko, na primer v House of the Axe. Še bolj izrazito razgradnjo pa muziciranje zadobi v Borrow and Burry, kjer je produkcijski pečat še najmanjši, a hkrati poseganje po različnih instrumentih obeh glasbenikov še največje.

V Locus Rob in Chad tako paradoksno oživljata nekatere že znane momente svoje lastne preteklosti, a jih obenem skozi nekaj zaostritev tudi predelata in izstavita v samostojnejši formi, zunaj kompozicijskih zasukov, kakršni so po drugi strani označevali precejšen del njunega starejšega skupnega muziciranja.