CHILD ABUSE: IMAGINARY ENEMY

CHILD ABUSE: IMAGINARY ENEMY

Recenzija izdelka
4. 12. 2019 - 19.00

SKiN GRAFT, 2019

 

New York – mesto tisočerih obrazov, zvokov, kultur, prekernih zaposlitev in neplačanih položnic; izvorni kraj načrtno naključno zvenečih kompozicij. Mlado umazano mesto, ki je s svojo inkluzivnostjo v en lonec stalilo številne različne kulture in tako tudi ustvarilo nemalo novih žanrov - salso, hip hop, določene odvode jazza, za nas morda najpomembnejši no wave, in če želite, močno vključilo tudi denimo judovski klezmer. Ustvarilo je zgodbo po meri specifičnega prostora in časa.

Nevarnosti maničnih izvršb ...
 / 2. 4. 2019

V tokratni Tolpi bumov se bomo osredotočili na zgodbo, ki izhaja predvsem iz newyorške no wave scene, pomešane – kot so tudi druge podobne zgodbe – še z drugimi sovpadajočimi žanri. Stari znanci tukajšnjih odrov Child Abuse so izdali nov album Imaginary Friend, kar bi kakopak že lahko vedeli, zasedba se je namreč v sklopu evropske promocijske turneje v podporo tej plošči pred kratkim mudila tudi pri nas, na Defoniji v Gromki. Z bolje pozno kot nikoli v mislih, recenzijo plošče torej ponujamo nekoliko zunaj idealnega termina zanjo. A tudi to ne drži povsem, že naslednji teden bo namreč kolega Miha Zadnikar na Defoniji gostil zasedbo The Flying Luttenbachers, zasedbo, ki je letos postregla kar z dvema novima albumoma – o prvi izmed dveh smo že razglabljali v Tolpi bumov Andreja Dujca – in v katere na novo postrojenih vrstah nastopa tudi eden izmed protagonistov zasedbe Child Abuse, basist Tim Dahl. Plošča Imaginary Enemy je izšla v sodelovanju z založbo SkiN GRAFT, chicaško založbo, v katere katalogu med drugim najdemo tudi albume benda The Flying Luttenbachers.

Child Abuse so basist in vokalist Tim Dahl, sicer tudi član super benda Lydie Lunch - RetroVirus, s katerim smo ga na tukajšnjih odrih tudi prvič uzrli ob boku Walterja Weasla, igral pa je tudi z zasedbo Ave Mendoze na Cankarjevih torkih, kar je bila tudi svojevrstna poslastica; bobnar Oran Canfield, znan tudi po svoji avtobiografiji Long Past Stopping, ki govori predvsem o njegovem odraščanju ob dveh disfunkcionalnih hipijih aka njegovih starših ter odvisnosti od heroina; nenazadnje pa je tu še klaviaturist Eric Lau. Zasedba ima za seboj že dobro desetletje delovanja in štiri celovite albumske izdaje: istoimensko ploščo Child Abuse, Cut and Run  iz leta 2010, Trouble In Paradise iz 2014 in letošnjo Imaginary Enemy.

Pogovor z Roadburna
 / 21. 4. 2019

Bendov izhodiščni zvočni odtis bi lahko obravnavali kot popolno zmes jazza in grindcora, nekateri so to takoj zapakirali v žanr noise rocka, čeprav v primerjavi s Child Abuse večina noise rock bendov zveni kot Ed Sheeran. Zato ne želimo nujno tovrstne vsebine pakirati po žanrih, s takšnimi oznakami si morda le do neke mere pomagamo ... Child Abuse je smotrneje primerjati z bendi oziroma glasbeniki, ki dobesedno poosebljajo lasten prostor in čas – v primeru tokratnega benda torej današnji New York. Naj sicer izpostavimo še za Child Abuse relevantno obdobje newyorškega no wava s konca sedemdesetih let, ki je delovalo kot nekakšen kritičen odgovor na punk rock, ki je že takrat prežvekoval vse možne klišeje rock’n’rolla, ki smo jim žal priča tudi še danes. Predstavniki no wave skupnosti so na pogreb rock’n’rolla prikorakali odeti v disonance, atonalnost, šum in hrup - zasedbe, kot so DNA, The Contortions, Teenage Jesus and the Jerks, kasneje tudi nekoliko bolj plesno usmerjena Lizzie Mercier Descloux, še kasneje Swans, pa Arto Lindsay ipd. Dolg seznam glasbenikov, ki niso zgolj preigravali zaporedij kičastih akordov, ljudi, ki so – danes je to že bolj kot ne jasno – na polno reflektirali samo mesto, ki jim je nudilo takšno ali drugačno življenje in jih je kot svoje prebivalce tudi v celoti oblikovalo. Za trenutek pozabite, da smo nalašč izpustili omembo super grupe Sonic Youth in njenih vplivov … Nadaljujmo z umetniki in muziko, v kateri se danes zrcali New York. Na tem mestu pa seveda, dragi naši, ne moremo mimo zasedbe Child Abuse, ki si je točno v tem momentu sorodna tudi avantgardni black metal zasedbi Imperial Triumphant. Celotno ozadje kraja nastanka teh glasb, kraja, ki ga seveda ne zmoremo zapopasti v celoti, v tej točki razkrije ves smisel te glasbe, popolne zmesi jazza, metala, nojza, mathcora, sodobne komponirane glasbe in samega mesta – New Yorka z vsemi njegovimi čudovitimi notranjimi kontradikcijami.

Albuma Imaginary Friend tudi zaradi takšne povezanosti z izkušnjo mesta ne moremo obravnavati ločeno od drugih izdelkov benda, s tem bi mu namreč naredili izjemno krivico. Gre za izdelek, ki bogati zbirko muzike Child Abuse, zbirko, ki je vseskozi leta delovanja zasedbe s celo najmanjšimi elementi presegala samo sebe. Prav vsa posamezna dela benda pa so bila ves čas zvesta tako ideji Child Abuse, kot tudi kraju izvora te glasbe - mestu. Albume bi sicer lahko primerjali med seboj, pametovali, kako se je razmerje med metalom in jazzom, ki je bilo v začetkih delovanja zasedbe nekje ena proti ena, zdaj premestilo v nekoliko kompleksnejše razmerje med več elementi različnih glasbenih žanrov: metala, nojza, jazza in klasične glasbe. Vendar je na koncu pomembnejši stik njihove muzike z mestom - New Yorkom in njegovimi družbeno-političnimi okoliščinami, ki nenazadnje še kako vplivajo tudi na naša življenja. www.nyc.gov/site/finance/pay-now/pay.

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.