Chimpo: Crocodile Cauldron (Pineapple Records, 2024)

Pineapple Records je bristolska založba pod vodstvom Sama Binge, ki sceno zadnjih pet let redno oskrbuje s svežimi, nenavadnimi in striktno plesnimi klubskimi pokalicami. Pri založbi izdana muzika sledi vplivom angleške glasbene zapuščine jungla, grima in drugih UK funky zvrsti ter jih na povsem lasten, nagajiv način nadgrajuje. 

Repertoar Pineapple Records skupaj s tokrat obravnavanima izdelkoma šteje krepkih petintrideset izdaj. Najprej in večinoma od šefa založbe Sama Binge v sodelovanju z raznimi drugimi ustvarjalci, zadnji dve leti pa smo priča intenzivnejši razširitvi s kvalitetnimi, podobno mislečimi producenti, kot so Fixate, Cesco, Redders, DJ Polo, Sepia in Doctor Jeep. Med izdajami moramo posebej izpostaviti zlasti izredno prodoren ghettotech EP Brislanta vzhajajoče zvezde Nikkija Naira, pa tudi nedavno UK funky izdajo Sweatboxx Party, s katero se založbi pridružuje bass legenda Bianca Oblivion.

Prvi od obravnavanih kratkometražcev, Chimpov Crocodile Cauldron EP, izdan maja letos, v glasbeno zbirko prispeva tri inštrumentalne, z UK garageem navdahnjene komade in en remiks, pri čemer se producent zvočenja loteva z mračne jungle perspektive, ki jo poživijo footwork in grime ritmični dodatki. Prva dva komada, Crocodile Cauldron in Gangplank Galley, zlahka uvrstimo v kategorijo strogo pokalice, prvega predvsem zaradi kompaktne udarnosti, drugega pa zaradi žgečkljive bas linije, ki v primernih trenutkih pokuka iz lepo polomljene ritmične osnove. Sam Bingaje komad Gangplank Galley nadalje zremiksal v živahnejšo 4 x 4 usmerjeno različico, ki preostalim komadom na plati postavi kontro v pretočnosti. Zadnji na tracklisti Chimpovega EP-ja, komad Slime Climb, tako po pričakovanjih izpade nekoliko ambientalen. Dobro podmazani breaki in pravzaprav kaj malo česarkoli drugega odlično odigrajo vlogo zaključnega komada kratkometražca. 

Chimpo kot OG razvoja novejše elektronske scene v Manchestru s svojimi izdelki odkriva celo paleto nadgradenj angleške klubske zapuščine, tako da tudi odlična produkcija na novem EP-ju ni nobeno presenečenje. Vse štiri komade lahko označimo za izvrstna DJ orodja. Konstrukcija komadov je gibka in vseskozi pušča dovolj prostora za vmešavanje drugih glasbenih elementov, posnetki pa so tako precizno pripravljeni, da jih lahko po mili volji raztegnemo ali skrčimo na želeni tempo, zato so tudi izjemno vsestranski pri kombiniranju različnih zvrsti in hitrosti. 

Amy Kisnorbo & Ron Mercy: The Squeeeze (Pineapple Records, 2024)

Zvočnost izdaj na Pineapple Records zaznamuje na eni strani neulovljivo eksperimentiranje v medžanrskem prostoru UK bassa, ki ga lepo utelesi Chimpov kratkometražec Crocodile Cauldron, na drugi strani pa poudarek na ghetto elementih hitrejših BPM-ov, s katerimi se v zadnjih letih rad ubada glava založbe Sam Binga. Najboljši primer te ideje je njegov EP Bags 4 Lyf iz leta 2020, precej ghetto žmohta pa sicer najdemo tudi na letošnjem EP-ju Cabbage Juice Sama Binge in Sister Zo. 

Najbolj sveža in druga v tem paketu obravnavana izdaja založbe Pineapple Records je EP The Squeeeze izpod prstov booty bass kraljice Amy Kisnorbo in novega člana založbe Rona Mercyja. Album zvočno polje založbe začini z izpiljeno porednim ghetto pridihom, ki se kar najbolje izrazi v mično posoljenih vokalnih vložkih in nenasičenosti beatov. Razpon od 145 do 155 BPM-ov je vmesno, manj definirano območje hibridnih in težko opisljivih medzvrsti, vzpostavlja pa enkraten most za prehode med mnogimi podžanri eklektične klubske sfere in posledično omogoči široko versatilnost pri uporabi komadov. Booty bass moment na kratkometražcu The Squeeeze v takem kontekstu deluje organsko in prožno, skozi različne nianse v miksu pa ohranja svetel in lahkoten značaj. 

Amy Kisnorbo je tudi sicer specialistka za medžanrsko muziko Miami bassa, juka, electra in Chicago housa. Odličen primer je tudi njena poprejšnja izdaja pri Pineapple Records, komplet šestih hitrejših footwork štiklcev z naslovom Web Works. Značaj njene glasbene ideje prepoznamo po čvrstem, mehko oblikovanem beatu in zapeljivo zapakiranih ghetto vokalnih vložkih. Po drugi strani glasbeno idejo Rona Mercyja, ki je z izdajo The Squeeeze novinec na založbi, verjetno najbolj zaznamuje ghettotech navdih, torej značilna porednost booty bassa z nekoliko pravilneje polomljenim ritmičnim vzorcem 2-stepa. 

Stično polje obeh se lepo izrazi že v prvem komadu EP-ja, v skladbi Bendy s prikupnimi hiphop vokali. Naslovni komad Squeeeze je drugi po vrsti in idejo od prej čvrsto in energično nadgrajuje. Tretji na seznamu je znova remiks šefa založbe Sama Binge, ki prvi komad kratkometražca opremi s počasnejšim, mastno umazanim flowom. Zadnji na albumu, komad Pepper, z romantično atmosfero v kompoziciji vodi v zmehčanje in odvezo.

Kot celoti tokrat obravnavana EP-ja založbe Pineapple Records, Chimpov Crocodile Cauldron in The Squeeeze dvojice Amy Kisnorbo in Rona Mercyja, dobro predstavita dva konca palete napredne klubske muzike te založbe, prvi na strani mastnih plesnih predelav izvorov jungla in UK garagea, drugi pa na strani čvrstega, energičnega booty in ghetto zanosa.