Critical Music, 2015

V času, ko iz basovskih muzik tako rekoč iz dneva v dan nastajajo novi hibridi, pogosti zagovori izmikanja žanrskim pravilom bristolskega producenta Sama Simpsona izpadejo najmanj čudno, če že ne smešno. Toda ker se je v svoji trinajstletni producentski karieri prikupil predvsem privržencem drum and bassa, so na nek način tudi razumljiva. Drum and bass je pač eden tistih elektronskih žanrov, za katerega se zdi, da najbolj trdovratno vztraja pri svojih izvirnih kodih in če bi hoteli biti nekoliko cinični, bi prav tej trdovratnosti lahko pripisali enega od razlogov za upad njegove priljubljenosti. No, kot kaže se stvari vendarle počasi spreminjajo. Pojavlja se vse več producentov, ki drum and bass odpirajo novim vplivom, posledično pa zavore pred novostmi očitno sprošča tudi publika. Danes denimo ni več tako nenavadno, če na istem lajnapu, enega ob drugem, lahko slišite ikono 'pravega' drum and bassa - Eda Rusha - in Simpsona, ki s svojo žanrsko neobremenjenostjo kroji nove smernice. Ker si največ svobode dopušča pod psevdonimom Sam Binga, njegovemu albumskemu prvencu 'Wasted Day' sedaj lepijo oznako njegovega najbolj iskrenega in drznega izraza, ki precej štrli tudi iz kataloga ene bolj pogumnih drum and bassovskih založb Critical Music.

Pri vsem skupaj je zanimivo dejstvo, da je križanje raznorodnih žanrov že dobrega četrt stoletja zaščitni znak bristolskih glasbenikov. Downtempaši so v devetdesetih Bristol postavili na svetovni glasbeni zemljevid s samosvojimi hibridi britanske elektronike in soula, karibskih muzik in hiphopa. Podobno formulo pa sta pred kakšnimi desetimi leti potem posvojila tamkajšnji dubstep in grime, zato se zdi pravzaprav logično, da je to pestro glasbeno okolje globok pečat pustilo tudi pri aktualni generaciji tamkajšnjih ustvarjalcev. Simpson je pod svojim najbolj znanim psevdonimom Baobinga v začetku novega tisočletja svojo producentsko pot sicer začel v bolj konvencionalnem drum and bassu, junglu in technu. Je pa iz plošče v ploščo postajalo bolj očitno, da ga vse bolj zanimajo novi, oziroma prenovljeni klubski pojavi. V njegovih breaksih so vse več prostora dobivali elementi garaga, dubstepa, funkya, grima in housa; pred kakšnima dvema letoma, ko je glasbo začel izdajati pod psevdonimom Sam Binga, pa se je tesneje začel spogledovati še s footworkom in dancehallom. Vse te raznotere izkušnje je sedaj izoblikoval v samosvoj izraz in ga zapakiral v album 'Wasted Days', ki kljub deloma ameriškim in jamajškim vplivom, ponudi Simpsonovo vizijo britanske klubske elektronske glasbe.

V sedemnajstih skladbah prevladuje (ohlapna) logika jungla, njihov karakter pa močno narekuje deset sodelujočih vokalistov/MC-jev, skoraj izključno takih, ki se radi izmikajo konvencionalni podobi kombinacije klubskih beatov in vokalov. Ta gostovanja albumu res narekujejo raznovrstnost oziroma dinamiko, po drugi strani pa so Simpsona postavila pred izziv, kako jih povezati v koherentno celoto. Še toliko bolj zato, ker svojo producentsko vlogo oziroma svojo glasbo razume kot nekakšno transportno sredstvo za sodelujoče vokaliste. Če angažiraš zvezdniški mojstrici tipa Warrior Queen in TT The Artist, je to, da jima postrežeš s prostorom, ki ga potrebujeta za svoje rime, pač nekaj samoumnevnega. Rezultat tega je, da Binga skladb ni dušil z nepotrebnimi zvočnimi domislicami, pač pa, da je oporo vokalistom ponudil z izluščenimi, precej surovimi prvinami muzik, s katerimi se je ukvarjal v preteklosti. Ideja je videti precej preprosto, a je hkrati tudi zelo učinkovita, saj skladbe stojijo tako samostojno kot skozi prizmo zaokroženega albuma. Nekateri privrženci iz preteklosti v novih skladbah pogrešajo Simpsonovo bolj rafinirano, dodelano producentsko plat, bodo pa vsaj deloma na svoj račun prišli v instrumentalnih skladbah, kjer se mu v dveh pridružita somišljenika Om Unit in Hyroglifics. Je 'Wasted Days' prihodnost drum and bassa? To bo pokazal čas, je pa nedvomno ena od možnih poti za prebuditev tistih, ki so se ga naveličali ob koncu devetdesetih.