Chino Amobi: Darling Street

Recenzija izdelka
28. 1. 2021 - 19.00

Samozaložba, 2021

 

Leta 2017 je ameriški glasbenik Chino Amobi, še prej znan kot Diamond Black Hearted Boy, serviral svoj debitantski album PARADISO v luči jasnega aktivističnega sporočila, ki ga je vmešal v formulo kakofoničnega kaosa in iz katerega je sevala ogorčenost nad svetom, nad anksioznostjo, ki jo povzroča. PARADISO je s svojimi sodelovanji in inkluzivno naravo segel visoko, plošča je bila dobro sprejeta in kljub svojemu grobemu zvenu dosegla mnoge vpise na lestvice albumov leta, tudi na lestvico Naj Tolp. 

Verjetno najambicioznejši projekt kolektiva NON....
 / 23. 6. 2017

Vmes je Chino Amobi nekoliko zastal, nekje sredi leta 2018 pa je obstal tudi zanos njegovega newyorškega kolektiva NON, ki je očitno prenehal z delovanjem v obstoječi obliki. No, lani se je reka Amobijevega izraza vendarle znova pojavila na zemljevidih njegovih navdušencev, ko je izdal kratko ploščo What A Wonderful World. Vmes je Chino vendarle uspel gojiti svojo umetnost, a v obliki knjige z naslovom Eroica. Slednji pa je posvečen tudi eden od komadov na malce krajši – a vendarle – plošči Darling Street, ki je izšla letos v samozaložbi in ki se ji posvečamo v tokratni Tolpi bumov. 

Po tolikšni odsotnosti se Chino ne bo mogel izogniti referenciranju in primerjavam s svojim bleščečim prvencem, a relativno hitro postane jasno, da se Darling Street s PARADISOM ne more primerjati. Razlog za to na žalost ni denimo drugačnost ali usmeritev v nekaj povsem novega, pač pa preprosta oskubljenost izraza. Amobi je na plati sam, ni več kolegov iz NON, poezija je okleščena in le občasno slišna v zamegljeni zavesi vokalov, ki se oglašajo nekje iz ozadja glasbene krajine. 

Ta je še najbolj podobna tistemu, kar smo slišali na PARADISO, in ob njej se zazdi, da je Amobi morda zgolj nekoliko padel iz forme, kar zadeva jasnost podajanja sporočilnih vrednot njegove glasbe. Zvočno Amobi zveni surovo, še vedno je zvesti učenec šole zanojzane elektronike, kot so jo že leta 2015 poimenovali naši radijski sodelavci, a vendarle se pozna, da je kontinuum časa in prostora pripeljal tudi do sprememb v tem, kako zveni afropesimizem – vanj se prikrade celo trap in nekaj drugih bitovskih iznajdb. Seveda njegova glasba še vedno nekako radiira s tako imenovano afropesimistično svetlobo oziroma temo. Amobi kontemplira trenuten položaj družbene margine, katere pripadnik je, razmišlja pretežno o rasizmu, o prepadu, na robu katerega visi ameriški avtobus. Ta afropesimizem občasno prepleta z ljubezensko motiviko, sicer pa plošča resnično deluje nekoliko suho, še posebej, če jo primerjamo z izrazjem, ki ga je Amobi ustvarjal še pred nekaj leti. Preprosto ji umanjka več vznemirljivih, prepadnih momentov, s katerimi bi Amobi presekal nekakšno medlost svojih kompozicij in predvsem poezije. Plošča Darling Street kljub vsem dobrim momentom, ki jih na plati vseeno ni tako zelo malo, izpade raztreseno, brez prave notranje rdeče niti, kot nekoliko spodletel eksperiment.

Je to, kar bomo poslušali, nenavadno? Da. Čudaško? Da. A priznajmo si, to ni Chino izpred let, Chino, ki bi s plato zazibal temelje glasbenih zanesenjakov in s pomočjo svojih glasbenih sopotnikov sezul nekatere obstoječe copate udobja na medli sceni. Vendarle je disperzija umetniškega fokusa terjala svoj davek pri glasbi China Amobija. A morda se Chino šele znova ogreva ...

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.