UNO NYC / NON Worldwide, 2017

Robne glasbe so v teh turbulentnih časih vedno pogosteje uprabljene za posredovanje različnih političnih ideologij. Zlasti znotraj aktualnih odvodov klubskih glasb spremljamo trend muzik, ki tematizirajo borbo za pravice LGBT skupnosti, rasnih manjšin in beguncev oziroma tudi drugih marginaliziranih družbenih skupin. Znotraj tovrstnih gibanj je danes morda najopaznejša založba NON Worldwide, katere kolektiv jo opisuje tudi kot kulturno in aktivistično gibanje. S svojim zavzetim stremljenjem k preseganju zvočnih ter posredno tudi družbenih in političnih okvirjev je v svojih komaj dveh letih obstoja postala ena najpomembnejših enitet v polju neodvisne glasbe. Eden izmed ustanoviteljev in idejnih vodij Chino Amobi se na tokrat v Tolpi bumov obravnavanem dolgometražnem prvencu velikopotezno loteva verjetno največjega skupnega NON projekta doslej, ki skozi svoje epske razsežnosti vzpostavlja nekakšno kaotično alegorijo sodobnosti.

Ob poslušanju smo izpostavljeni prenasičenim industrialnim pokrajinam, zgrajenim iz pogosto eksplicitno asociativnih zvokov, ki se cinematično premikajo po prostoru. Razbito steklo, grmenje, renčanje, oddaljene policijske sirene in najrazličnejša mehanična udrihanja gradijo sentiment določenega karikirano pretiranega postapokaliptičnega obupa. Ta je prežet z najrazličnejšimi žanrskimi prvinami, katerih družbeno pogojena pomenska polja so tukaj uporabljena predvsem kot še eno kompozicijsko orodje. Podobno pa je tudi z obilico govorjene besede in poezije, sicer pretežno vezane na tematiko albuma, a razrezane in vmešane na način, ob katerem se pogosto zdi, da gre prej za določeno površinsko simboliko kot za samo vsebino.

V tej zmešnjavi elementov, ki se vsi potegujejo za našo pozornost, lahko iščemo vzporednice s sodobnim, z informacijami prenatrpanim izkustvom in postfaktično medijsko krajino, v kateri besede bojda delujejo prej na emocionalni kot pa na vsebinski ravni. NON kolektiv, ki se je z različnimi subverzijami logike sodobnega kapitalizma ukvarjal že v preteklosti, se tudi tu očitno namenja problematizirati strukture moči, v katere je precej očitno vpeta tudi glasba. Zaveda se namreč problematik zahodnocentrične komodifikacije, ki seveda pogosto diskriminira umetnost marginaliziranih skupin, ter se trudi upirati prikritim sodobnim oblikam kolonializma, kakršno denimo predstavlja orientalistična obravnava afriških glasb. Obenem pa se nam ta upor denimo s pomočjo populistično humornih radijskih jinglov ponuja skoraj senzacionalistično ter se tako dozdevno kar sam reducira na gol produkt za potrošnjo.

Kljub kompleksni konceptualnosti in eklektični agresiji plošče pa Amobi o njenem nastajanju govori kot o združevalnem, povezovalnem, empatičnem in empancipatornem procesu, v katerega je želel vključiti čim več tako stalnih sodelavcev kot tudi novih imen. Na njej se pojavijo Elysia Crampton, Rabit, Nkisi, dvojec FAKA ter Dutch E Germ, bojda pa tudi še kopica manj znanih umetnikov, katerih posamezni doprinosi se porazgubijo skozi celoto kolektivnega glasu plošče. Amobi tovrsten, na skupnost vezan pristop ceni že zgolj zaradi zanimivejšega odnosa do materiala glasbe, ki ga spodbuja skozi medsebojno vplivanje posameznih akterjev in izgubo popolne kontrole nad avtorskim delom. A nedvomno je v tem prisoten tudi obči etos založbe, ki skozi izrazito medžanrsko prehodnost stremi k geografski, spolni in identitetni fluidnosti.

Plošča Paradiso se skuša prikazati kot posledica več različnih identitet, krajev in časov. S svojim odrezavim preskakovanjem med elementi trapa, grima, hiphopa, juka in celo sodobnega popa ali rocka deluje edinstveno tako v polju klubske oziroma postklubske glasbe kot tudi v polju tako imenovane zvočne umetnosti, v katero je delo založbe pogosto umeščeno. Kljub temu pa deluje tudi že pravzaprav akademsko; kot preračunljiv poskus uglasbitve postmodernega relativizma, hiperkapitalizma in vseh aktualnih globalnih kriz; ter obenem našega vse bolj indiferentnega odnosa, ki ga niti album, kakršen je Paradiso, ne more konkretno pretresti.

V današnjem stanju kapitalizma kakršenkoli upor lahko izpade absurden ali naiven. Ne glede na formo, sentiment ali namen je namreč praktično karkoli mogoče reducirati na potrošno komoditeto. A kljub temu se Paradiso in v splošnem delo kolektiva NON nikakor ne zdi brez pomena. Zapostavljeni, stigmatizirani in marginalizirani, ki govorijo skozi teh skupaj več kot uro dolgih dvajset komadov tega namreč ne počnejo na način ustaljenih oblik upora, temveč izumljajo nove strukture ter jih obenem kritično prevprašujejo. Na ta način se skozi prehodne, prej neraziskane prostore, ki jih odpirajo, poraja ogromno novih možnosti in njihovo delo tako namesto nemočnega upora postane predvsem gibalo morda najprej glasbenega, pozneje pa tudi družbenega razvoja.