Bongo Joe, 2020

V nocojšnji petkov večer bomo zapluli s tokom posvečenih ritmov albuma Vodou Alé haitijske zasedbe Chouk Bwa v navezi z belgijskim producentskim duom The Ångströmers. Zasedba preigrava otoško zvrst, imenovano mizik rasin, ali koreninsko godbo, ki večji del svojega izrazja črpa iz tradicionalnih praks in obredij, katerih velik del je priplul v okovih, potem ko je bil iztrgan iz naročja črne celine. In prav na Haitiju so izvorne tradicije najbrž ostale najbolje ohranjene in najmočneje ukoreninjene v družbi, saj so se tamkaj kot prvi na svetu uspeli otresti jarma sužnjelastništva, še preden bi ta s spremljajočo religiozno in kulturno indoktrinacijo pregloboko zarezal v kolektivno zavest. Najprepoznavnejši del zapuščine, prinesene v nov svet, je zagotovo vudu, ki pa je tudi njen najslabše razumljen in v popularni kulturi že kar demoniziran element. Med protestantskimi verniki, katerih število na otoku narašča, velja dandanes celo za vzrok za božjo kazen, ki je te brezbožnike pred desetletjem udarila najprej z uničujočim potresom, nato pa še z izbruhom kolere. 

Haitijski vudu je zmes afriških verovanj, prežetih z vplivi krščanskega podobja in praks. Sestoji iz kompleksno izdelanega sistema obredij in darovanj, ki služijo interakciji z zemeljskimi duhovi, ti pa posedujejo določene lastnosti in karakteristična obličja. Pri komunikaciji z njimi je ključna glasba, saj služi kot prevodnik, preko katerega duhovi lažje posežejo v materialno stvarnost in vplivajo nanjo. Za pravilno izvajanje obredja je zadolžen svečenikov glavni pomočnik, ki s posvečeno ropotuljo ali z udarjanjem na fer, glasbilo, podobno kovinski cevi, tolkalcem narekuje tok in spremembe ritma, s katerim nagovarjajo in vodijo prisostvujoče duhove. 

Nocojšnji glasbeniki niso le poznavalci takšnih obredij, temveč so tudi njihovi izvajalci, zatorej ni čudno, da se opisane vloge odslikujejo tudi v zasedbi Chouk Bwe. Vodilno vlogo v njej prevzema Jean-Claude »Sambatiste« Dorvil, ki je hkrati tudi pisec avtorskih skladb na albumu. Njegovemu ritmu sledijo trije tolkalci, vsak s svojim parom kongo bobnov, ki po verovanju vsebujejo življenjsko silo in so zato eden najsvetejših objektov. Nanje igrajo tako s palicami kot tudi z rokami. Zadnji, a enako pomemben element obredja pa je seveda ples, ki ga v zasedbi poosebljata dve spremljajoči vokalistki.

Ritual, skozi katerega nas popeljejo glasbeniki, od zasanjano spevne uverture prvih dveh skladb zdrvi naprej v pospešenem tempu vročičnih poliritmij, ki se v nekaterih delih vrtoglavo preoblikujejo in menjujejo. Tok se v nadaljevanju umiri; v nekaterih delih je skorajda razdrobljen in dubovsko podmazan ali pa se celo ustavi, da priplavajo v ospredje tožeči pevčevi verzi. Petje skorajda izključno niha med klicem in odgovorom; gre za dvoigro glasu Jeana-Clauda nasproti ostalim. Verzi ne delujejo lahkotno, prej nasprotno – obteženi so z bremeni stoletij in s trenutno trpko stvarnostjo sesute države. A vendar ne obtičijo v brezupu, saj so ponekod tudi zelo spevni, himnični in v poslednjih trenutkih albuma presvetljeni z žarkom upanja. 

Ozadje zvoka in dogajanja, ki ju proizvaja Chouk Bwa, s svojim naborom sintetizatorjev ter drugih analognih elektronskih zvočil in naprav zapolnjuje dvojec The Ångströmers. Producenta, ki večinoma delujeta v sferah eksperimentalne elektronike, sta v navezo s haitijsko zasedbo vstopila že pred nekaj leti in sta z njo večkrat delila odre, nekaj materiala s koncertnih seans pa je lani tudi izšlo na EP-ju v njuni založbi. Na prvi posluh sta v vrvežu tolkal in vokalov dokaj neopazna, kot da sta v vlogi veščih tonskih mojstrov, ki ostale linije poglabljata z odmevi in drugimi modifikacijami ter jih na primer premeščata iz ospredja v ozadje. A čeprav z izjemo zelo umirjenih delov albuma le redko narekujeta glavnino zvoka, s svojo vlogo nekako nadomeščata tisto nepogrešljivo podstat tovrstnih obrednih godb, ki na studijskih posnetkih umanjka: zvoke premikajočih se teles, neusklajenih grl, šumenja dreves ali prasketanja ognja ter blagega hrupa, ki je vsota vseh ostalih nedoločljivih glasov iz okolja. S svojimi blago pulzirajočimi linijami, plastmi dromljanj in šumenj, bežnimi piski in elektronskimi pršci razširjata dimenzije in slikata kulise prostora, kjer se vrši obredje, ne da bi pri tem žrtvovala prvinskost zvoka zasedbe, ki obredje vodi. 

Prisluhnimo sedaj klicem obujanja duhov, ki od nekdaj naseljujejo zavest tega karibskega otoškega prebivalstva. Prisluhnimo – pa le brez strahu in odlašanja, če nam kateri ponudi roko za ples.