Glitterhouse Records, 2025 

Intenzivnost zavesti o kontekstu življenjskega prostora od posameznika do posameznika niha. Globlje čutenje naše okolice, njeno občudovanje ali pa preziranje se pri marsikom razvije v daljšem obdobju. Ko se zavemo svoje umeščenosti, jo spoznamo do potankosti in si z njo tako ali drugače bogatimo svoje čutne zaznave, lahko to predstavlja izjemno izpopolnjujočo novo podstat naših življenj. 

Pred leti je za Slovenijo svoj življenjski prostor zamenjal seattelski glasbenik Chris Eckman, ki je pred selitvijo s svojim bendom The Walkabouts pri nas gostoval leta 1994. Poleg njegovega sodelovanja v že omenjeni zasedbi ga marsikdo pozna tudi kot gonilno silo projektov Chris & Carla, dua, ki ga je zasnoval skupaj z ustanovno članico The Walkabouts, Carlo Torgerson. Pomembno je tudi njegovo povezovanje s Hugom Raceom, bivšim članom Cavevovih The Bad Seeds, ki se je nedavno predstavil v AKC Nami, in s Chrisom Brokawom s projektom Dirtmusic. Prav tako pa ne gre izpustiti tudi dejstva, da je Eckman soustanovni član pomembne založbe Glitterbeat Records.

Pred štirimi leti je Eckman izdal album Where the Spirit Rests, in četudi bi na prvi pogled mislili, da je najnovejši izdelek nadaljevanje prejšnjega, temu ni nujno tako. Letošnja plošča vztraja v temeljito razširjenem, prevetrenem ozračju, ki se diskretno zažre v našo zavest in jo pahne v stanje globoke pripadnosti trenutku. Zazrti skozi okno, skozi katero ujamemo neustavljivo premikajoče se površje, poslušamo toplo, bolj prevotljeno zvočno krajino, ki se z erozijo balasta otrese vsega nepotrebnega in izlušči specifični občutek trenutnega domovanja glasbenika, ki spremeni površje glasbenega izraza.

Skupek kitarskega ubiranja in Eckmanovega globokega, raskavega in izpovednega vokala okrepi sodelovanje z mnogimi glasbeniki. Med njimi so Boštjan Simon s saksofonom, Ana Kravanja z godenjem na violo, Jana Beltran, ki je za album prispevala vokal in igranje klavirja, in mnogi drugi. Spokojna zvočna podoba našim ušesom prinaša udobje in zavetje, je pa zaradi narave albuma onemogočena možnost kakršnekoli zadovoljitve potrebe po bolj raznolikih muzikalnih odvodih.

Druga skladba po vrsti, Town Lights Fade, predstavlja dober primer formiranja nove krajine s pomočjo vijugajočih zvokov iz ozadja. Novonastale tvorbe predstavljajo nekakšno domišljijsko domovino, ki se nam zdi prijetno poznana. Oropana je vsakršnih nenaravnih podaljškov okolja in našim ušesom je v najpreprostejšem dojemanju sila prijetno. Četudi nas med poslušanjem pravzaprav ne preseneti nič, preprosto uživamo v občutku, ki nam narekuje, da se je čas za obdobje poslušanja ustavil. Vseeno nam je, kaj nas čaka. Znajdemo se v stanju disociacije, ki pa nas vendarle pripravi do tega, da Eckmanu prisluhnemo. Njegova muzika se v nas zarije hitro in v stabilni drži vztraja do izteka.

Zdi se, da Eckman vse počne z nekakšno lahkoto, ki prežema zasnovo plošče. Celostna umirjenost nas skuša povezati z nečim višjim, z besedili pa izoblikuje relief, ki zrcali njegovo notranjost. Z zapetimi besedami ob strani lahko poslušalci preprosto le obstajamo, v trenutku zavedanja pa sprevidimo, da poslušamo nekaj zelo kakovostnega. Med poslušanjem skladbe Haunted Nights se znajdemo sredi kolovoza, in ko nanj stopimo, nas ob spremljavi glasbe zapečejo koraki. Ko se pred nami razblini megla, se v formaciji razpok nad nami odpre nebo. Tista svetla, skoraj nebeško rumeno oranžna svetloba sili ven in nas pripravi do tega, da se zmedemo, spozabimo in obstojimo.

Ponovna izgradnja življenja, ki slehernika oplazi v različnih obdobjih življenja, album spremlja od začetka do konca. Zavemo se, da vsak element naše okolice, pa naj bo še tako banalen, nosi nekakšen pomen za obstoj nas samih. Eckman se z albumom The Land We Knew Best izpove in z nedvoumnim pristopom poslušalki predstavi jedro, nabito z zaokroženim in dovršenim lahnim nabojem.