Eleatic Records, 2021

Po nedavnem solo nastopu Pitsiokosa v Ljubljani je nek znanec, ki se ga ni uspel udeležiti, povprašal po moji izkušnji koncerta. Na vprašanje si je, primerno obdobju, ko so mehurčki razgradili še tako zasilne družbene vezi in nas prepustili stanju hlinjene komunikacije, brez premora odgovoril kar sam. »Je nažigal, ne?« Pitsiokosa se je po nekaj zgoščenih obiskih Ljubljane s svojo eksplozivno tričlansko enoto pred nekaj leti hitro prijel sloves energičnega, brezkompromisnega in neustavljivega saksofonskega ledolomilca. 

Ta sloves pa je v New Yorku delujoči saksofonist grških korenin še pred iztekom tretjega desetletja svojega življenja odvrgel kot ponošena oblačila, kar je dokazal tudi na omenjenem koncertu. To velja tudi za pričujočo ploščo, čeprav ta z njegovim nedavnim ljubljanskim nastopom ni neposredno povezana. Po mnenju pišočega si ta menjava oblačil ne zasluži ravno zdrajsanih puhlic o odraščanju, zrelosti in umirjanju, ampak se prej odbije od glasbenika in vrne k domnevno razgledanemu poslušalcu v obliki vprašanja. Denimo vprašanja o samoumevnosti povezave med kreativno svobodo in nekakšnim prvinskim krikom, katerega moč naj bi v taki svobodi privrela na plan. Kaj je vsebina te samoumevnosti? Predsodek o neomadeževanem kreativnem potencialu individuuma, ki je ujet v spone kulture in tradicije, to ječo svobodnega izraza. Ali, z drugimi besedami, genij posameznika, ki kot nekakšen skriti zaklad prihaja na dan v obliki množečih se umetniških produktov, četudi se ti ne pustijo iztrgati koncertni avri svojega tukaj in zdaj. 

Energičnim izbruhom in tokom na vse strani kričečega saksofonskega zvena, ki so še vedno prisotni v izrazu Pitsiokosa, bolje kot krščanska metafora v ječo telesa ujetega daha pristoji podoba kričečega zarodka tuje vrste. Tistega, ki v filmu Alien spektakularno pretrga gostiteljev trebuh in pobegne pred pogledom presenečene posadke, da bi v miru preučil novo okolje in po nekaj levitvah zrasel v nekaj, no, recimo, ne najbolje udomačenega. Smernice za to pa poda Pitsiokos sam z naslovom, ki bolj kot na rez in izrazno prebijanje na plan meri na variiranje in odklonskost v okolju, s katerim je še vedno povezano. Tokrat to okolje v enaki meri predstavljata tako tradicija določene zgodovine jazzovskih muzik, kar je bilo laže zaznati v triu CP Unit, kot tudi širša kulturna krajina, v katere sinhrone povezave vstopa obravnavana plošča. 

Naslov Carny Cant se nanaša na skrivno govorico ali argot, ki so ga ali ga še govorijo potujoči karnevalski artisti, nekateri viri pa izraz uvrščajo v svet rokoborskih veščin in nastopov. Kot argot parazitira na običajni govorici in ima namen izogibanja, morda tudi ločevanja in medsebojnega prepoznavanja, tu pa lahko asociira tudi na nekakšno izkrivljanje oblike, v kateri se pojavi Pitsiokosova glasbena govorica. 

Od inicialk, ki so v CP Unit nekoliko zavajajoče namigovale na Pitsiokosa kot bandleaderja, pa do solo projekta na plošči Carny Cant se zdi poudarjanje individualnosti še ojačano, a so razlogi za tak solizem bolj splošno socialne vrste. Pandemično stanje je, kot vemo, v mnogih pomenih ustvarjanju vsililo svoje pogoje in enega od možnih odgovorov nanje ponuja tudi tehnološka rešitev solo nasnemavanja ali snemanja glasbenikov na daljavo. Tako je tudi na pričujočem albumu, ki ga kot avtor glasbe v celoti podpisuje Pitsiokos, a se v solistični vlogi pojavi le dvakrat, v uvodnem Invocation in zaključnem Question Mark. V tako nastavljenem solističnem oklepaju album prehodi pot, na kateri je avtor glasbe v svoji samoti izpostavljen in ranljiv, kar izraža sicer zelo amebasto raztegljiva pesemska forma. Nebrzdano drvenje saksofonske improvizacije je zares v ospredju le v otvoritvenem enominutnem kosu grinderske neposrednosti, ki ga poudarjajo masivni lokomotivski napadi baritonskega tona. V zatvoritvi pa se Pitsiokos postavi v kantavtorsko vlogo trubadurja s kitaro, ki vokalni del plošče zaokroži s skromno melodijo in ironičnim popevanjem. Preostanek oziroma jedrni del albuma je nekakšen spoj obeh omenjenih elementov. Tu se Pitsiokosu s kitaro nasname oziroma iz daljave pridruži Rick Eye, o katerem ne vemo nič. Razen v enem kosu pa v tako sestavljen trio s tla spodnašajočim pulzom vskoči še Jason Nazary, ki je kmalu po nastanku v CP Unit nadomestil prezasedenega Weasla Walterja. 

Opisati Carny Cant s perspektive saksofonskega brzenja in kantavtorske spevnosti je premalo. Tudi omenjena pesemska forma praktično v vsakem kosu dobi popolnoma drugačno razsežnost, kar nakazuje že razpon njihove dolžine od treh do skoraj desetih minut. Drugačni skrajnosti raziskujeta dva dnevniška zapisa, zaznamovana s spotikajoče pulziranim ritmom in elektrificiranim saksofonskim mrcvarjenjem, v katerih je vsa improvizacija v funkciji pripovedujočega vokala in risanja nekakšne mračne neizbežnosti. Osrednja dva kosa preostaneta kot edina prava instrumentala s podobno funkcijsko nalogo improvizacije, ki je tokrat podložena z močnim bluesovskim občutjem. Carny Cant s tako zaokroženo strukturo deluje celovito, a ne sledi toliko logiki dramaturškega loka, temveč se oklepa formalne delitve. To pa v posameznih delih razkraja močna čustvena paleta.

Povsem subjektivno nas izdaja spomni na albumski projekt nekega čisto drugačnega improvizatorja, Steva Beresforda, pri katerem je prav tako šlo za močen avtorski izdelek glasbenega delavca iz trdoživega polja improvizacije. Če je Beresford v osemdesetih letih z duetom segel po popoidni ali morda šlagerski formi, se Pitsiokos oprime nekakšne mešanice kantavtorstva in indie zvoka. S tem na eni strani uveljavi in na glavo postavi Baileyjevo tezo, da je improvizacija nujen del vsake glasbene izvedbe – ne le te, ki si njene postopke izbere za glavno in edino ustvarjalno vodilo. Na drugi strani pa odmik od izključno jazzovskega pihanja upraviči tudi vsebinsko in izrazno. Anekdotičnemu kritiku in poznavalcu, ki glasbo lovi v svoje krščanske prispodobe, pa nevsiljivo še enkrat vljudno namigne: na koncu ne gre za menjavo ali razvijanje glasbene identitete, ampak le za medij, ki ga glasbenik po svoje izkrivlja in pači.