Moog Recordings Library, 2018

Nova plošča britanskega zvočnega dokumentarista zbode v oči, še preden jo začnete poslušati. Najprej z naslovom Locations, Processed, kar je Watsonova stalnica, že vse odkar je pred dobrimi dvajsetimi leti začel objavljati solistične plošče. A če jih je v preteklosti skoraj praviloma opremil z naslovi, ki so tako ali drugače razkrivali njihovo vsebino, je novo ploščo tokrat poimenoval mnogo bolj pavšalno. Na prvi pogled nenavadno je tudi to, da so mu ploščo objavili pri Moog Recordings Library, založbi najbolj znanega proizvajalca sintetizatorjev. Ja, sinti najbrž niso prva asociacija ob Watsonovem glasbenem ustvarjanju. Njegovo primarno orodje so pač delikatni mikrofoni, s katerimi na terenu lovi zanimive, pogosto prostemu ušesu neslišne zvočne fenomene, ki jih nato s studijsko manipulacijo sestavlja v zgodbe oziroma nekakšne zvočne dokumentarce. Ker se te metode drži tudi na plošči Locations, Processed, ta ponudi Watsona, kot ga poznamo, razlika je le ta, da zvokov zanjo tokrat ni nabiral v naravi, temveč v urbanem okolju New Yorka.

Odgovor na vprašanje, zakaj se je Watson tokrat namesto v afriške savane, na nordijske ledenike ali v gozdove severne Italije odpravil v New York, se verjetno skriva v tem, da je novo ploščo posnel za serijo Moog Recordings Library. Ta je bila uradno obeležena letos februarja na simpoziju Univerze v Surreyju, ki je gostila predavanja in (glasbene) performanse v počastitev življenja in zapuščine newyorškega izumitelja prvega Moogovega sinta Roberta Mooga. Eden od osrednjih elementov performansov je bil tudi Moog Sound Lab UK, mobilni studio, opremljen izključno z Moogovo tehnologijo in nekaterimi najredkejšimi (modularnimi) sintetizatorji. V njem je prvo ploščo za založbo že leta 2015 posnel pokojni finski elektronski mojster Mika Vainio, nato še posebnež Charlemagne Palestine in Hieroglyphihc Being. Na letošnjem simpoziju pa je svoje terenske posnetke iz New Yorka z opremo iz studia sprocesiral še Chris Watson.

Kot smo pri Watsonu že vajeni, je tudi na njegovi novi plošči težko potegniti ločnice med surovimi, neobdelanimi zvoki, ki jih je ujel na newyorških ulicah, in tistimi, ki so plod njegovega studijskega procesiranja. Nedvomno je večji poudarek na surovih posnetkih prometa, naključno ujetih pogovorov mimoidočih in drugih zvokov z ulic in parkov okoli centralnega terminala, Rockefellerjevega centra in Times Squara. Ampak tudi to za Watsona ni novost. Podobnih »družbenih študij« oziroma performansov se je kot član elektronskih pionirjev Cabaret Volataire loteval že pred dobrimi štiridesetimi leti. Razlika je le ta, da je manipulacijo z magnetofonskimi trakovi zdaj zamenjal z vrhunsko snemalno tehnologijo, zato so novi zvočni posnetki mnogo bolj hvaležni za studijsko obdelavo. Ker si je Watson ogromno izkušenj z vrhunsko tehnologijo nabral še kot član kultnega dvojca The Hafler Trio in pozneje v BBC-jevih studiih, njegov občutek za subtilno kombiniranje umetnih in terenskih zvokov izvrstno oživi tudi na novi plošči. Toda naj vas Watsonova naveza z Moogovim studiem ne zavede. Locations, Processed je bolj sorodna njegovim »dokumentarističnim« ploščam kot denimo enemu njegovih zadnjih odmevnejših albumov El Tren Fantasma. Čeprav je tudi tega posnel s skoraj enako metodo, je že zaradi repetitivnih zvokov vlakov in tirnic ponudil konvencionalnejšo glasbeno izkušnjo. Z novo ploščo pa Watson izvrstno ujame (zvočno) kaotičnost New Yorka s kontrastnim epilogom v zanj bolj tipičnem okolju newyorškega Jamaican Baya. Ja, privrženci terenskih posnetkov bodo s ploščo Locations, Processed nedvomno spet prišli na svoj račun.