D.O.T. Audioarts, 2022

Wilbert Gavin Mays pod umetniškim imenom Cities Aviv ustvarja že desetletje. Že prej ga je bilo mogoče ujeti med dretjem na lokalni hardcore punk sceni v bendu Copwatch, v svoje vode pa je leta 2012 zaplaval s cloudrepovskim mikstejpom Black Pleasure. Odtlej je Mays redno izdajal, njegov slog pa je kot ameba požiral vse od Lil B-ju podobnega cloud repa do hipnagogike Deana Blunta. Že od začetkov pa Maysove izdaje temeljijo tudi na introspekciji in zrcaljenju avtorjeve psihe. Tako je pred leti z izdajo Come to Life besedilno osvetlil anksiozno obdobje svojega življenja, slogovno in zvočno pa je resoniral nemir in odtujenost. Nekaj podobnega je kasneje populariziral Earl Sweatshirt s svojim Some Rap Songs.

Letošnji Man Plays the Horn, ki je 4. februarja izšel pri založbi D.O.T. Audioarts, pa slika Maysov odmik od nihilizma k odprtosti, sproščenosti in zasanjanosti, občutku uživanja na čikpavzi sredi sončnega dne. Z abstraktnostjo in zaspanim, sanjavim zvokom je Mays na svojih zgodnjih izdajah držal korak z inovativnostjo cloud repa. Zvok Man Plays the Horn pa je nekoliko bolj umeščen v sodobnosti, a s primesmi retrospektive. Poslušamo lahko elemente, ki spomnijo na soulovskega Yeja in breztolkalske eksperimente v slogu Injury Reserve z njihovega lanskega albuma By the Time I Get to Phoenix. Beati so prisekani in zamaknjeni v slogu J Dille, poskočnost pa dopolnjujejo kaskade psihedeličnih efektov. Maysovi vokali so saturirani, stisnjeni in utopljeni v reverbu, všečni ušesom, vajenim Lil Ugly Mana. Vsi ti elementi so stalnica Maysove ohlapne produkcije, ki neprestano tehta med hipnotično kohezivnostjo na eni strani in pomanjkanjem dinamike na drugi. Mays se je v preteklosti zaradi te produkcijske dileme osredotočal na nekolike krajše izdaje, precejšnjo dolžino Man Plays the Horn pa utemeljuje s konceptualno zasnovo albuma.

Nedvomno inovacijo na albumu v primerjavi s produkcijo in idejami prejšnjih izdaj predstavlja poudarjena tema črnske emancipacije v slogu, ki ga Mays poimenuje black romance. Že po imenu sodeč, lahko omenjeno besedno zvezo povežemo z zgodovinskim razvojem romantike v črnski skupnosti, ki se je po zgledu Byronovega Romanja grofiča Harolda osredotočala na čutnost in spontanost ter poudarjala ljudsko kulturo. Zgodnji črnski romantiki, kot sta George Moses Horton in Frances Ellen Watkins Harper, so te ideale slikali v obliki idejnega boja zoper suženjstvo in zatiranje. S takšno introspektivno in čustveno antitezo bolj neposrednim metodam kasnejših Črnih panterjev so tako črnski romantiki merili na kulturno in čutno udejstvovanje zatiranega naroda, na to pa z Man Plays the Horn apelira tudi Cities Aviv. Na obsežni izdaji se Mays posveča posodabljanju črnske romantike s semplanjem črnske umetnosti in izsekov poezije, ki poudarjajo tematiko ljubezni, samoaktualizacije in emancipacije.

Idejno zasnovo Cities Aviv izpostavi že z začetnim semplom uvodne skladbe EVERYTHANG WORKIN ON A NATURAL TIME. Gre za daljši govor o repu kot o posledici ekonomske nedostopnosti glasbenega udejstvovanja. Kot nakazuje tudi naslov albuma, se namreč mladi namesto pihanja v drage »rogove« raje obračajo k repu. Mays omenjeni govor na albumu reprizira s »pihanjem« v rog ter z rabo semplanih in sintetiziranih trobil. Strukturo skladb, ki jo je mogoče preslikati na celoten album, pa dobro ilustrira tretji štikl, THE SUN THE MOON THE SPA. Ta dvakrat zamenja psihedelično bogat beat, moment pa preusmerja z dobro nameščenimi premori in sempli. Na tak način pridobljeno poslušalkino pozornost Mays usmerja h krajšim serijam idej, ki jih lepi in kombinira po ustaljenem postopku. S takšno formulo zaokroža elemente semplane črnske umetnosti in romantike, introspektivnih besedil in hipnotičnega zvoka.

Album nekako razpolovi Maysova trinajstminutna instrumentalna čikpavza SMOKING ON A BRIGHTER DAY, ki predstavlja prijetno spremembo v toku poslušanja. Kot svetli točki albuma velja izpostaviti še THEME FROM THE SOURCE, ko Aviv k pihanju povabi dolgoletnega memfiškega kolega Lukaha, in TO DREAM IN COLOR, v katerem je semplano branje pesmi I Dream in Colors.

Kljub hvalevrednemu semplanju in dobri idejni zasnovi pa izdajo, tako kot že prejšnje, ponovno pestita ponavljajoča se sanjava atmosfera in enoličen zvok. Zaradi zvočne zasnove so namreč že prejšnje Maysove izdaje najbolje funkcionirale v kratki obliki. A čeprav se Cities Aviv na Man Plays the Horn ni zvočno prerodil, je ideja rabe in aktualizacije črnske romantike unikatna. Pravzaprav se Man Plays the Horn v tem pogledu manifestira kot antiteza popularni glasbi nasploh. Današnja masovna kulturna industrija emancipacijo pogosto izvaža kot razkužen, predrugačen produkt, oropan prave družbene kritike in ponosa zatiranih, ki bi ogrožal status quo. Mays se s temelji črnske umetnosti poigrava precej brezkompromisno, saj se tovrstnemu predrugačevanju temeljnih idej izogiba. Ravno nasprotno, svojo glasbo oblikuje kot neposreden poklon svojim koreninam. A sama glasbena kompozicija, ki spremlja obujanje črnske romantike, temu ambicioznemu idejnemu konceptu še ni dorasla. Upajmo, da bo Mays idejne inovacije v prihodnje koval tudi na področju zvočne forme. Če si do takrat zaželimo nekoliko krajše in bolj dinamične poslušalske izkušnje, pa raje kot Man Plays the Horn prisluhnimo Earlu Sweatshirtu ali MIKE-u.