Relapse, 2022

Z obratom v novo desetletje in s prihodom nove generacije, ki je s seboj prinesla množico trendov izpred dvajsetih let, so se vrnile tudi nekatere variacije na glasbene žanre, za katere smo že mislili, da jih je pokopal val drugih zvočnih prijemov. Eden tovrstnih slogov je bil emo v najširšem pomenu besede, ki je kot nadležni otrok hardkora pod vplivom trapa mutiral v še komaj prepoznavno različico samega sebe. Obenem je veliko zasedb, ki so bile aktivne v dvatisočih ali pa so takrat celo uspele doseči legendaren status, v naslednjem desetletju opustilo aktivno udejstvovanje na sceni. 

A pred dobrima dvema letoma je scena doživela ponoven preporod in kot močeradi po obilnem deževju so z njo na dan pokukali tudi njeni predstavniki. Ogromen vihar so s turnejo, s katero so že pred pandemijo naznanili vrnitev na mainstream emo sceno, denimo sprožili My Chemical Romance iz New Jerseyja, nad katerimi bi še pred nekaj leti (in morda marsikdo še danes) večina vihala nosove. A čutiti je očitno odobravanje, videti pa je tudi, da jih je med zatišjem odkrila marsikatera nova krhka mlada duša. Tovrstni premiki se dogajajo tudi na žanrskem obrobju. Hecno je videti letake, na katerih so imena ansamblov, kot so Saetia, Gospel in Unwound, postavljena ob letnico dva tisoč nekaj-in-dvajset, ali pa na družbenih omrežjih prebrati vest, da bo kultni bend izdal novo plato. Tako kot so City of Caterpillar recimo letos zgodaj jeseni napovedali novo ploščo Mystic Sisters.

Posthardkoraška šesterica iz Virginije je bila vedno znana kot eden tistih bendov, s katerimi se slej ko prej sreča vsak, ki se želi spoznati s tem žanrom. Skupaj z Orchid in Pageninetynine so krojili zvok vzhodnoobalnega screama, ki je v pankersko osnovo mešal različne konce kitarskih linij. City of Caterpillar so z dolgimi in dinamičnimi kompozicijami odlično naslikali bridko otožnost na svoji istoimenski plošči, s katero so pred dvajsetimi leti poželi odobravanje občestva melanholičnih pankerjev. Njihov vpliv v podtalju ema je vztrajal tudi po naznanitvi razpada in se čedalje bolj krepil, kar je morebiti spodbudilo ponovni štart leta 2016. V naslednjih nekaj letih jih je bilo moč slišati zgolj v živo, obenem pa se je šušljalo o novem materialu. Slutnje so se pokazale za resnične, ko je bil kot poslednji košček sestavljanke napovedan prvi singel Decider.

Skladba, objavljena pri zloglasni založbi Relapse Records, ki bi jo lahko označili za katalizatorja ponovne obuditve marsikaterega težkokategornega benda, je bila odlična napoved nove plošče. Njen zven ohranja esenco debitantskega albuma, obenem pa so City of Caterpillar dali vedeti, da se je v dvajsetih letih vendarle nekaj spremenilo. To bi lahko trdili tudi za ploščo. Namesto nasršene kakofonije screama slišimo veliko spevnejši in počasnejši uvod v skladbi Thought Drunk. Prav tako malce presenetijo vokali, ki se začnejo kot pritajeno prepevanje. Cinematičen občutek se med poslušanjem stopnjuje, ko smo vrženi v novo, občutno mračnejšo ero benda. 

Videti je, da so City of Caterpillar dobro prepoznali to, kar jih je razlikovalo od sorodnih bendov – v nasprotju z eksplozivnim zvočnem nasiljem gradijo pritajeno atmosfero. Na plošči je kar nekaj trenutkov, ko se zazdi, da bo skladba zašla v zdaj že klišejski postrockerski krešendo in tako uničila momentum, vendar se to nikoli ne zgodi. Namesto tega se poslušalec sreča s srdito rifažo, spet drugič pa s presenetljivim muhastim prehodom. Opazimo lahko, da si je bend za novi material izposodil tudi nekaj tehnikalij, ki smo jih prej slišali v nojz rocku ali postpanku. Glasbeniki to precej dobro izpeljejo, tako da se poslušalec vpraša, ali ni to že kak drug bend. A v naslednjem trenutku se vrne tisti domači, ljubljeni zvok, ki so ga fantje preigravali v mračnih kleteh na začetku milenija.

Skladba Ascension Theft… (Gnawing on the Bottom Feeders), ki strni ploščo Mystic Sisters, je trden dokaz nadgradnje zvoka, pridobljen z leti vežbanja. Čeprav je težko reči, da bo plata presegla status svoje predhodnice, katere čar je ravno v nepopolnostih, gotovo drži, da so City of Caterpillar sceno opomnili na svoj monumentalni vpliv. Ponovna snidenja članov, ki jih motivira zgolj strast do igranja, so vedno dobrodošla, še posebej če gre za žanre, ki so vedno ostajali v podtalju ali pa se jih je držal nezaslužen slab sloves. In ravno z novim zagonom žanrskih velikanov, še posebej tistih, katerih veličina je zgolj figurativna, se bo ob frišni publiki iz glav s še tako privihanimi nosovi morda le izcimilo pritrdilno prikimavanje.