ATO, 2023

Avstralska pank scena se je razvnela nekje sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Ko se je najbolj udarno pojavila v New Yorku in na britanski sceni, se je nasadila še na druge konce sveta, med drugim tudi v takrat precej konservativno Avstralijo. Pognali so bendi, kot so Radio Birdman, The Saints in The Hitmen. Avstralski pankrockerji se takrat pogosto niso opredeljevali pod pank značko, niti v glasbenem niti v vizualnem smislu. Danes je avstralska pank scena bogata, glasbeniki ustvarjajo samosvoj zvok in nastajajo novi bendi. Če bi dobili priložnost obiskati kakšen melbournski pub ali klub, bi tamkaj neredko ujeli garažni zvok, ob katerem bi se zdelo, da se je čas zavrtel vsaj par desetletij v preteklost. Prostor bi bil nasičen z močno energijo, bili bi priča hudi pank sceni, pred nami pa bi igrali po videzu sodeč ne ravno pankerji. To bi bila avstralska rockerska zasedba, ki ustvarja pod imenom Civic.

Bend, ki je nastal leta 2017, sestoji iz peterice Avstralcev, lociranih v Melbournu, vokalista Jima McCullougha, basista Rolanda Hlavke, kitaristov Lewisa Hodgsona in Jacksona Harryja ter bobnarja Matthewa Blacha. Nedvomno talentirani člani so se že pred tvorbo tega benda glasbeno udejstvovali v drugih lokalnih bendih, zasedba Civic pa velja za projekt, ki se med nastopi v živo popolnoma preda glasbi in ustvari noro atmosfero.

Z letom 2018 so prodrli na avstralsko pank sceno z EP-jem New Vietnam, tri leta kasneje pa navdušili z dolgometražnim prvencem Future Forecast, ki smo ga takrat predstavili v Tolpi bumov. Februarja letos so ponudili drugi studijski album Taken By Force, ki je izšel pri založbi ATO Records. Album je produciral legendarni Rob Younger, ustanovitelj vplivne avstralske rock'n'roll zasedbe Radio Birdman, mastering pa je opravil glasbenik Mikey Young.

Prepoznavna imena sodelujočih pri projektu namignejo na kvaliteto albuma, struktura albuma pa je tista, ki morda celo preseže prvenec. Na debiju Future Forecast smo lahko prisluhnili ostremu in glasnemu panku, nova plata pa se zdi zvočno raznovrstnejša, razporeditev komadov pa nekoliko bolj dodelana in prefinjena. Giblje se v žanrih panka, protopanka, rock'n'rolla in surf rocka. Album je dolg dobre pol ure, a je vendarle celo glasbeno popotovanje, začenši s komadom Dawn, torej z zoro, in zaključnim mrakom, komadom Dusk. Plata zajema hude prehode, s čimer nas odvede v različna razpoloženja, prikladno naslovu nas namreč že na samem začetku odnese sila burnega tuljenja siren in koračniškega bobna. Napolni nas z energijo, za nekaj številk pospeši bitje našega srca, in ne čudi nas, da se naše telo kar naenkrat suče v ritmu bendove muzike. V enajstih komadih nas prevzamejo močni basi, pankovsko distorzirani glasovi, presenetijo nas fine kitarske solaže in dodelana spremljajoča besedila, ki sta jih napisala McCullough in Hodgson. 

Večina komadov je hitrega tempa in po dolžini ne preseže niti treh minut, s čimer bend vzdržuje pestro dinamiko in nas drži na nogah. Veliko komadov se igra s ponavljajočo se melodijo in refrenom, ki gresta hitro v uho. Kadar se kak komad ne sliši pretirano poseben, hitro sledi nekaj, kar pritegne našo pozornost. Komad Time Girl denimo vseskozi teče po precej podobni noti, a mu sledi komad Wars or Hands of Time, ki se odmika od ravne linije, med drugim nas presenetijo dobre kitarske kompozicije. Po tem glasbenem popotovanju konec plate naznani skoraj štiriminutno pretakanje netrudnih morskih valov. Gre vendarle za avstralski bend. Tudi naslovnica je povedna, na njej je fotografija ikoničnega Dicka Hoola, ki je zajel surferja na valovih znamenite avstralske plaže Burleigh.

Čeprav gre pri plošči Taken By Force za precej pankovsko zvenečo plato, ne slišimo izrazitih političnih vsebin, pa tudi pretiranega izraza jeze ne. Ne samo to, komada Wars or Hands of Time in Blood Rushes opevata ljubezen, zdi pa se tudi, da plata teče po precej eksistencialni noti. Komad End of the Line nas s kitarskimi rifi in prefinjeno postavljenimi besedami spomni na spoznanje, da smo ljudje vrženi v življenje in smo tako bolj ali manj prepuščeni zgolj samim sebi. Če bi besedilo tega komada prenesli na pesniški papir, bi tudi kot poezija izpadlo dobro. Slišimo misli o protagonistu kot muhi – muhi, ki bi želela biti večja, pa nato še misli o bolečini, ciklu življenja, odtujenosti in namigih na otopelost … Posameznik je gol postavljen v to obsceno življenje in ti čisti zvoki morja na koncu nove plate benda Civic po vseh čustveno obarvanih izlivih glasbenikov poslušalca prav trdo prizemljijo.

Tolpo bumov je pripravila vajenka Pia.