White Label Music, 2012

Zavoljo poplave napačnih informacij na svetovnem spletu najbrž na samem začetku ni odveč pojasnilo, da gre v primeru Clockwork Orchestra za eno samo osebo. Za tem imenom se namreč skriva Irec, natančneje Dublinčan Paul Mangan, ki samega sebe opredeljuje za obsedenca z nadzorom in se umešča med tako imenovane spalnične producente. V študentskih časih je pričel eksperimentirati z zastarelim štirikanalnim snemalnikom, kar je vodilo v zbiranje starih sintesajzerjev, klaviatur in ritem mašin. To se je nadaljevalo z objavo prvih izdelkov pod imenom Clockwork Orchestra na svetovnem spletu v letu 2010, ti pa so vzbudili zanimanje White Label Music. Gre za britansko neodvisno založbo, katere polovico vodstvenih moči zastopa Ann Shenton, nekdaj članica benda Add N To (X) [ed en tu eks], fokus pa je predvsem na elektronski glasbi. Med osrednje izdaje dotične založbe spada serija kompilacij 'The Electronic Bible', med zanimivejše projekte pa vsekakor organizacija Sonic Weekend eksperimenta, kjer se večjemu številu glasbenikov omogoči snemanje in izdajo skupnega albuma, ki ostane povsem v lasti njegovih ustvarjalcev.

V mesecu maju letošnjega leta je kot prvi singel Clockwork Orchestra izšel pretežno klavirski komad 'Mummer', ki za razliko od večine materiala z albuma brez vokalov izkazuje tudi višjo stopnjo resnosti. Pa tudi precej visoko stopnjo onomatopoije mu gre pripisati, saj namreč naslov v prevodu pomeni pantomimika, kar je prav posrečeno ujeto v zvočni izraz. V aktualnem mesecu pa je Mangan torej pod okriljem White Label Music izdal svoj - s prej omenjenim singlom najavljeni - dolgometražni prvenec, naslovljen 'Friends Without Names'. Gre za izdajo, ki se spogleduje s synth popom, infantilno oziroma prej »otroškosobno« kot spalnično poetiko. Ta infantilnost pa se izkaže kot, po eni strani najmočnejša, po drugi pa kot najšibkejša točka albuma. Tako kot se v nekaterih komadih uspešno približa otroškemu stanju pred vzpostavitvijo trdnih konceptov, pravljični ali že kar magični imaginarnosti, je lahko spet v drugih komadih mogoče preveč očitno slišati željo po nekakšni absurdnosti, kar pa na koncu koncev izpade precej banalno, privlečeno za lase in že kar enostavno zgrešeno.

Tako se žal na albumu znajde skupina tako rekoč povsem odvečnih skladb, ki uspejo postaviti v nekoliko slabšo luč tudi tiste iz posrečene skupine. Na trenutke zna celo spominjati na kakšno slabo burkaško različico Beatlov. Za konec pa si privoščimo še malo kazanja s prstom - med komade, ki bi se jim z veseljem odpovedali, sodijo na primer uvodni 'The Book that Won't be Read', 'Strawberries and Blackberries' in 'Zebedee'. Hvalimo pa že prej omenjeni 'Mummer', 'Metamorphosis' in 'As the Whirligig Spins' ter upamo, da se bodo naslednje izdaje Clockwork Orchestra nagibale bolj v to smer. Vendarle gre šele za prvi album …