Carpark, 2014

Preden so glasbeni mediji ob izdaji albuma Attack on Memory opozorili na Cloud Nothings, je imel Dylan Baldi za sabo že dva albuma, ki sta bila posneta v hiši njegovih staršev na preproste lo-fi snemalne naprave. Že takrat je bil slišan njegov direkten in zaradi glasnosti hripav vokal, zraven pa je igral na vse inštrumente, ki se pojavijo na posnetkih. Tako kot vsak odraščajoči najstnik je bil slišati uporniško, direktno, a obenem zadosti igrivo, da je glasba ohranjala pogon in svežino. A glavni preboj je doživel s tretjim studijskim albumom, za katerega je nabral spremljevalno zasedbo, producent plošče sedaj štiričlanske skupine pa ni bil nihče drug kot Steve Albini. Razumljivo album Attack on Memory ni ostal neopažen, večinoma je publika dobro sprejela ploščo, ki se je nagibala k izraznosti, ki je imela malo temačnejši podton. Prav tako so Cloud Nothings presenetili z  razgibanostjo pesmi, saj so od klasičnih treh minut dosegale tudi daljšo, skoraj devetminutno dolžino. Steve Albini je na tem albumu zajel energično surovost mlade skupine, jim pustil vso njihovo zvočno raztrganost, tako da je Attack on Memory slišati kot dinamično preigravanje mladih punk rockerjev, ki so v spomin glasbenih kritikov priklicali tako Fugazi in Nirvano kot Sonic Youth. 

Za njihovo naslednjo, četrto ploščo Here and Nowhere Else, ki je tako kot prejšnje izšla pri založbi Carpark, pri kateri izdajajo izvajalci, kot so Dan Deacon, Beach House in Toro Y Moi, bi lahko rekli, da Cloud Nothings nadaljujejo, kjer se je končal album Attack on Memory. Še vedno so slišati zelo organsko, s prepoznavnim raskavim vokalom Dylana Baldija. A obenem je njihov zadnji album predstavljen v bistveno bolj svetli, pozitivni luči, za razliko od temačnejše obarvanega studijskega predhodnika. Ob tem pa na producentskem stolčku ne sedi več Steve Albini, temveč John Congleton, ki je prav tako skrbel za zvok mnogih zvenečih imen, kot so Swans, Anna Calvi, The Black Angels, The Thermals in mnogo drugih. Naslednji in najbolj očitni razvoj albuma Here and Nowhere Else pa se kaže v zgoščeni neposrednosti, s katero so prepojene pesmi. Gre namreč za konkreten in neposreden frontalni udarec, ki ne ponuja nobenega ovinkarjenja, saj so Cloud Nothings slišati nabrito punkovski. To se kaže v nasičenih inštrumentih, glasnem vokalu in še posebej v bobnarskih taktih, ki so slišati, kot da prehitevajo ostale inštrumente in jih zato silijo v še hitrejše igranje. Ob tem zvok Cloud Nothings ne razpade, temveč ostaja strnjen in, kar je tudi pomembno, bend ohranja svežino, lahkotnost, igrivost, tako da poleg punkovskega naboja vsebujejo še melodiko in pop všečnost, ki hitro pride v uho. Tam, kjer se je album Attack on Memory zaustavil, plošča Here and Nowhere Else vrže v hitrejšo brzino. Pri tem nam postreže s podivjanostjo kot pri pesmi Giving into Seeing, sedemminutno soničnostjo Pattern Walks ter zaključno pesmijo I'm Not Part of Me, ki vsebuje tako punkovsko drvenje kot za hrupnost zakrito melodiko.

Cloud Nothings so z albumom Here and Nowhere Else naredili korak naprej od prejšnje studijske izdaje. Tokrat gre predvsem za album, ki je od samega začetka prežet z energičnim, hitrim in brezkompromisno drvečim igranjem. A pri tem ne gre samo za norost, saj plošča vsebuje tudi elemente spevnosti ter pop hrupnosti, vse našteto pa Cloud Nothings združujejo z dobro mero senzibilnosti.