CLOUD NOTHINGS: LIFE WITHOUT SOUND

Carpark, 2017

Dylan Baldi, pevec in kitarist kvarteta Cloud Nothings iz Clevelanda, je že večkrat poudaril, da je konstantno spreminjanje zvoka njegov modus operandi. Človek je očitno mož beseda, saj je njegova zasedba že med prvima dvema izdajama precej korenito preusmerila svojo barko. Njen samonaslovljeni debi je surfal po navihanih vodah takrat popularnega plažnega in garažnega power popa, ki so ga Baldi in kolegi zapakirali v izrazito spevne in živobarvne pesemske pakete, njena druga plošča, Attack On Memory, pa se je pogumno lotila bolj črno-belega ter precej ostrejšega in temačnejšega zvoka post punka, grungea in ostalih derivatov neodvisnega rocka, pod katere se brez slabe vesti podpiše Steve Albini.

Premik med drugo in tretjo ploščo, odlično Here And Nowhere Else iz leta 2014, je bil malce manj opazen, a hkrati nič manj pomemben. V gorišču je bila še vedno podobna sonična osnova, le da je Baldija bolj pogosto popeljala v popoln punkovski delirij in japandroidsovsko katarzo, ki sta učinkovito in neustavljivo tekla tudi v poslušalca. Za najnovejši album, ki je konec januarja izšel pri založbi Carpark, je Dylan s svojimi kompanjoni potreboval nekaj več časa, zato ne preseneča, da je tokratna preobrazba spet malo bolj izrazita. Cloud Nothings so na plošči Life Without Sound nekako zategnili uzde, se umirili in se vsega skupaj začeli lotevati bolj premišljeno.

Nove pesmi slonijo predvsem na melodijah, ki v prvem planu resnično močno zasijejo. Baldija je med drugim vedno odlikovalo prav odlično pesmopisje, ki je v nalezljivih refrenih sicer mnogokrat prišlo do izraza, a je bilo v intenzivnosti tornada neustavljivih ritmov in mesnatnih riffov včasih tudi precej neopazno. Pesmi, kot so Things Are Right With You, Modern Act in Sight Unseen, se s svojo popovsko senzibilnostjo, ki sloni na razločnem vokalu in spevnem refrenu, približajo zasedbam a la Surfer Blood. Pravzaprav tudi Baldijevo petje, ki še vedno sloni na njegovem deškem glasu, občasno izpostavljenem pokanju pri višjih obratih, spominja na vokal Johna Paula Pittsa, frontmana omenjene floridske zasedbe.

Cloud Nothings so z Life Without Sound ponovno suvereno premešali svoj kupček kart, ne da bi pri tem izgubili katerega od asov. Še vedno se lahko navdušujemo nad Baldijevimi simultano himničnimi in kontemplativno eksistencialističnimi refreni ter surovo energijo bobnarja Jasona Gerycza, hkrati pa lahko uživamo tudi v bolj razgibanih pesmih, popovskih hookih in novih razrešitvah starih vozlov.