Nuclear Blast Records, 2022

Skupnost hardcora se zadnjih nekaj let opija z nektarjem starejših bendov tega žanra. Glasbeniki preprosto ne morejo vreči puške v koruzo in tako vztrajno med nas mečejo nov odtrgan material. Vzemimo za primer denimo EP Nightmares of the West veteranov Strike Anywhere iz leta 2020 ali pa še bolj sveži povratek fotrov kalifornijskega pretepaškega hardcora Terror v obliki odličnega ploščka Pain into Power. Jasno je, da imajo vztrajni akterji scene tako tematsko kot glasbeno še veliko povedati in pri povratku še enega takega benda ni nič drugače. S plato Heavy Steps iz petletne hibernacije vstajajo kultni zajebanti, winnipeški Comeback Kid.

Povratni mulci iz Kanade so svojo muzičarsko pot začeli okoli leta 2001. Ime so izvlekli iz naslova časopisnega članka z naslovom The Comeback Kid, ki je naznanjal vrnitev hokejista Maria Lemieuxa v vode profesionalnega hokeja. Pričetek kariere benda je bil precej formulaičen za takratno sceno. Načrt je bil okvirno tak: najprej je bend želel izdati nekaj demov, dokler jih kakšna lokalna založba ne bi zagrabila za par špilov, nato pa bi upali na najboljše. Pograbila jih je krščanska rock založba Facedown Records, pri kateri so nato izdali tudi prvi studijski album Turn It Around. Prvenec je presegel kroge kanadskega podtalja in prerasel v status kultnega albuma na sceni ameriškega hardcore panka. Bržkone so temu pripomogli tudi klerikalci iz Facedown Records, ki so mulce zelo hitro poslali na turnejo po večjem delu Severne Amerike in na izbrane lokacije po Evropi.

Vztrajno so se pojavljali tudi na večinoma odmevnih hardkoraških festivalih, kot sta denimo Posi Numbers Festival in seveda Hellfest. Nedolgo zatem, leta 2005, so Comeback Kid posneli drugi album Wake The Dead, s katerim so nadaljevali kraljevanje bolj pankovskim odvodom hardcora, kmalu pa je sledil še tretji album Broadcast. S tem so se jim vrata na turneje široko odprla, skupaj s takrat še bolj pankovskimi Rise Against pa so napadli preostanek Amerike. Za nas najpomembnejši odmev iz takratnega obdobja je bila pridružitev evropski turneji Never Say Die!, v okviru katere so se leta 2015 skupaj z Iron Lung in World Eater ustavili tudi v naši Gala hali na Metelkovi v Ljubljani.

Pet let po bendovi zadnji plošči Outsider iz leta 2017 in po dokaj velikem številu zamenjanih članov, pri čemer je denimo ustanovitelj Kyle Profeta namesto udrihanja po bobnih odšel lovit svoje kulinarične sanje v Južno Afriko, so Comeback Kid januarja letos izdali sedmi studijski album Heavy Steps. Tematsko je novi album bolj starošolski, stilsko pa glasbeniki hardcore opevajo že s podobo na naslovnici. Vidimo stekle pse, smrt s koso in strgane verige, prepletene z bodečo žico v zgneteni tipografiji poenostavljenih grafitov.

Heavy Steps je s pankovskimi biti do vrha zafilan album, ki brezkompromisno zagrize v vsako noto nostalgije, ki jo poslušalstvo premore. Naslovni komad, ki ploščo odpre, je enkraten primer tega. Prvo srečanje s ploščo ponudi nalezljiv kitarski rif, ki se ravno dovolj spogleduje s težo metalcora, da ob vstopu raskavega krika Andrewa Neufelda po žilah spumpa poslušalčevo kri. Kljub hvalospevu hardcoru v tekstih tokrat Comebacki postanejo izredno jedki. Sporadični trenutki navdiha, ki smo jih bili vajeni iz glasnega petja preteklega materiala, so zreducirani, in tematsko Kanadčani sedaj grenko premlevajo bolj izdajstvo kot pa bratovščino.

Namesto neskončne repeticije je osrednji šarm nove plošče  fotrovski zajebantski pristop. Togost ponavljanja v prvi vrsti z ritem kitaro in vokalom razbije Joe Duplantier iz francoskega metal benda Gojira, ki je za komad Crossed posodil svojo tehnično izvežbanost. Rezultat je funky metalcorovski štikeljc, pospremljen s plastičnim CGI videospotom. Osvežujoče je poslušati hardcore bende, ki se ne jemljejo preresno in niso ves čas ujeti v težnjo po dokazovanju ostrine svoje hipotetične trdote.

Plošča Heavy Steps za zdaj že malo starejše Kanadčane predstavlja neke vrste preporod. Naznanja ga odmik od rigorozne forme, ki je pogosto ne samo standard, temveč v veliki meri tudi nosilni steber povratnih albumov integralnih veteranov določene glasbene scene. Comeback Kid zaradi tega zvenijo bolje kot kadarkoli prej. Zrelo rogavost so združili s kupom dolgoletnih izkušenj in rezultat je zabaven hardcore album z ravno dovolj ugriza, da si zasluži visoko mesto v Comeback Kid zapuščini.