Fat Possum, 2017

Skandinavija je pri poslušalcih kitarske glasbe čislana že kar nekaj časa. Dala nam je celo kopico odličnih metalskih zasedb, na prelomu tisočletja nas je zasula z energičnim rokenrolom bendov The Hives, The Hellacopters in Turbonegro, zadnje čase pa navdušuje z eklektičnim naborom mladih skupin z jasnim avtorskim izrazom. Glasba zasedb Westkust, Makthaverskan, The Amazing, Iceage in Yung je na tako visokem nivoju, da je povsem mogoče, da o skandinavski sceni kmalu ne bomo več razmišljali kot o najboljši alternativi ameriško-britanski ponudbi, temveč kot o njeni bolj ali manj enakovredni konkurentki. Pri tem bodo svoje nedvomno dodali tudi ustvarjalci iz tokratne Tolpe, danski kvartet Communions.

Mladeniči iz Københavna so nase prvič resneje opozorili že leta 2015, ko so s samonaslovljeno malo ploščo in nalezljivim singlom Forget It’s A Dream, ki ga je spremljal stilsko dovršen video, pokazali pretanjen občutek za brskanje po preteklosti alternativnega rocka. Z Iceage in Yung so si delili ljubezen do čiste, stilsko dovršene vizualne podobe, zvočno pa so bili že takrat precej oddaljeni od temačne surovosti svojih sonarodnjakov. Z novo ploščo Blue, ki je izšla pri ameriški južnjaški založbi Fat Possum, so se od post punka še bolj odmaknili in v fokus strumno potisnili močno popovsko senzibilnost.

Prvi dolgometražni izdelek zasedbe Communions je zbirka kratkih, od tri do štiri minute dolgih hitov, ki so navdušujoče kompaktni in zloščeni, stojijo pa na trdnem pesmopisju, nalezljivih melodijah in prepričljivem vokalu frontmana Martina Rehofa. Sonično se gibljejo po glasbeni zakladnici osemdesetih in devetdesetih: pesem Midnight Child počiva na dinamiki med umirjenimi kiticami in radiu prijaznim refrenom v slogu hard rocka zasedbe The Cult, ki ji dolguje tudi preproste, a nadvse učinkovite riffe. Eternity spominja na The Stone Roses, komada She’s A Myth in Don’t Hold Anything Back pa sta prepojena z življenjsko energijo britpopa. 

Jangle pop plošče Blue je zavit v razveseljiv produkcijski paket. Zvok albuma je zasnovan kot povsem očiten poklon točno določenemu obdobju zgodovine popularne glasbe, hkrati pa zveni povsem aktualno. Za velike, ekspanzivne pesmi zasedbe Communions, ki bi, če bi obstajala kakih dvajset let prej, verjetno napolnila tudi marsikateri stadion, je to dobra novica, saj v času, ko popularno glasbo konzumiramo v izrazito visoki ločljivosti, delujejo popolnoma suvereno, ne glede na njihovo provenienco.