V Tolpi bumov obravnavamo glasbo finske zasedbe Concrete Winds, istoimensko ploščo, ki je izšla pri nemški založbi Sepulchral Voice Records konec avgusta letos, in glasbo nemškega benda Prehistoric War Cult, ki je junija letos pri založbah Fucking Kill Records, Kellerassel Records in Iconoclasm Conquest izdal album Barbaric Metal.

Concrete Winds: Concrete Winds (Sepulchral Voice Records, 2024)

V rokah imamo tretjo studijsko ploščo finskega dvojca Concrete Winds, ki jo je, kot vse dozdajšnje plošče, izdala založba Sepulchral Voice Records. Pričakovanja za tretjo ploščo so bila visoka, ker sta bila prva dva izdelka za to sceno zelo izvirna. Concrete Winds so namreč redek primer benda, ki si drzne ustvarjati onkraj preverjenih smernic. Gre za izviren bend in izviren način igranja death metala. Težko jih primerjamo s drugimi bendi v tem žanru, lahko pa primerjamo njihovo ustvarjalnost oziroma izvirnost. V tem primeru jih lahko postavimo ob bok Špancem Teitanblood, toda ne zaradi sorodnega sloga, temveč ker potiskajo kitare v ekstreme. Komadi so nakopičeni s kitarskimi rifi in večslojno norijo solaž ter neznačilnih kitarskih prijemov. Po drugi strani jih lahko vzporejamo tudi z Norvežani Diskord zaradi izvirnih kompozicij s to razliko, da sta Finca bistveno bolj intenzivna in krčevita.

Nova plošča eksplodira v prvi sekundi in se v dobrih 25 minutah nikoli ne zaustavi. Godba je vztrajno intenzivna, edini premor pa ponudi v hrupnih intermezzih med skladbami. Concrete Winds so zvesti formuli, ki so jo sčarali že za prvo izdajo. Bend gradi na temelju death grinda. Toda element, ki naredi ta bend krčevito kaotičen, so različni sloji kitar. Razumemo jih lahko kot solaže ali pa kot samostojne rife, pravzaprav visoke tone kitar, ki kdaj zgolj piskajo oziroma feedbackajo. To zaradi svojega izstopanja najprej pritegne našo pozornost, v ozadju pa vztrajajo fascinantni in zapleteni kitarski in bobnarski triki.

Tretja studijska plošča finskega dua ponudi to, kar smo si želeli in pričakovali. Concrete Winds pokaže vse, kar zna, v dobre pol ure, in to je tudi dovolj. Več bi bilo preveč.

Prehistoric War Cult: Barbaric Metal (Fucking Kill Records, Kellerassel Records, Iconoclasm Conquest, 2024)

Obravnavamo še glasbo manj znanega benda Prehistoric War Cult iz Nemčije. Bendov prvenec Barbaric Metal je izšel pri treh založbah, vsaka od njih pa je poskrbela za različen format. Pri Fucking Kill so izdali vinilko, pri Kellerassli kaseto in pri založbi Iconoclasm Conquest zgoščenko.

Čeprav je Barbaric Metal prvenec, ima bend za sabo kar nekaj izdaj. Prvo iz leta 2021, EP Cold Wind Howls Over the Burial Site, leto kasneje je izšel še EP Under the Sign of the Red Moon, poleg EP-jev pa imajo pod pasom še eno ploščo, posneto v živo, in tri split izdaje. Zadnji split je izšel letos na kaseti Black Winds of Fire and Steel, ki so si jo delili z Dolchstoß. 

Prehistoric War Cult so relativno klasični zverinski deathmetalci. Priča smo nerazločnim nizko oglašenim kitaram, neskončnim blast beatom in kompozicijam, ki so nadpovprečno dinamične za takšen bend. Bestial death metal je res primitiven stil in na nek način precej soroden drugemu valu black metala, ki je bil zelo minimalističen. Nemci ustvarijo svojo vizijo žanra, vanj pa vnesejo nekaj več zanimivosti, ne da bi se preveč oddaljili od prvin, ki jih zapoveduje zvrst, toda te malo nadgradijo. Tudi produkcija plošče je solidna in nadpovprečna za izbrani stil ustvarjanja. Slišimo kaotične kitarske rifaže in nasilno bobnanje, ki sicer ne ponudi presežkov, je pa kot celota album Barbaric Metal dober, pristen izdelek.