Bureau B, 2021

V današnji Tolpi bumov obravnavamo album Die Drift dunajske glasbenice in umetnice mlajše generacije Conny Frischauf. Die Drift je njen dolgometražni prvenec po dveh EP-jih, na katerih je že nakazala konceptualni in premišljeni pristop k svojemu glasbenemu ustvarjanju. Conny Frischauf, uslužbenka v trgovini za servis in prodajo sintetizatorjev in študentka na univerzi za uporabne umetnosti na Dunaju, je enega izmed svojih EP-jev predstavila tudi kot študentski projekt. Povezana ni le z neodvisno dunajsko glasbeno sceno – ni le znanka socialnega kroga založbe Cut Surface, njen portfolio tudi že nakazuje aktivnosti v interdisciplinarnih umetnostih, priča o ustvarjanju v polju novih medijev, audiovizualnih projektov in filmske glasbe. Conny Frischauf se bo očitnoposvetila umetnosti in zato se zdi spremljanje njenega ustvarjanja inrazmišljanja vredno svojega časa. To je vsaj kanček konteksta, iz katerega izhajamo, ko obravnavamo njen prvenec.

Naslov Die Drift lahko interpretiramo kot drsenje, lebdenje, polzenje … Ilustracije abstraktnih geometrijskih teles na naslovnici plošče prav tako poudarjajo nedefiniranost, katere barve ji dajejo nek občutek topline. Strogo rečeno bi lahko rekli, da ogrodje albuma izpostavlja pomen bluzenja. Ne nekega zabušavanja, ampak ustvarjalnega procesa bluzenja. Po EP-jih Affect & Tradition in Effect & Emotion bi lahko bil Die Drift podnaslovljen tudi “defekt in napredek”. Album je igriv in počasen, krasijo ga Connyjini sintetizatorji in matrice, katerih nepričakovani zvokci prestrijo vseh 10 skladb in rahlo zaspano plato delajo zanimivo. Aranžmaji sintetizatorjev in semplov bobnov so preprosti, mikavni, zdijo se kot proces nenehnega poskušanja, poln napak in popravkov, razvijajočih se v neki skrbni maniri. A marsikomu bo potek albuma – podoben preteklim EP-jem – prepočasen, dolgočasen, razvlečen in brez neke prave strukture. 

Znotraj konteksta delovanja Conny Frischauf pa struktura albuma zelo ustreza konceptu. Ustvarjalno bluzenje pričara že začetni Rauf: gremo gor, gor, gor, naj raste BDP, naj na koncu pristanemo med oblaki, kjer se bluzenje šele resno začne. Fenster zur Straße nadaljuje kraftwerkovsko zibanje in čeprav zdolgočasena, je skladba zelo barvita, polna zvočnih detajlov, ki slikajo domišljijski pogled, pogled na ulico skozi okno, kakor nakazuje naslov. Ob napredovanju albuma čutimo neko vzporednico z duom Silver Apples, s to razliko, da sta Simeon in Danny Taylor lahko delala odštekane priredbe rhythm-and-bluesa, Conny Frischauf pa bi lahko poustvarjala kakšen težek industrial na prav prijeten vesoljski način.

V drugi polovici albuma Die Drift izstopa glavna skladba Roulette, hitič, ki nakaže, kakšen uspeh bi Conny Frischauf lahko žela v veččlanskem bendu. Izdaja je sicer odraz razmisleka tega časa, čakanja na delo, sanjarjenja in spraševanja, kam se v tem času sploh premikamo. S skladbama Zeit Verdrehen oziroma Zvijanje časa in Private Geheimsache oziroma Zasebna skrivnost nakazuje, da se še v tako mirnem stanju razvijamo in rastemo. Album zaključi 10-minutna skladba Freundschaft – Prijateljstvo kot tisto zadnje, kar prizemlji ali pa spodbudi nadaljnjo bluzenje.

V primeru Conny Frischauf to bluzenje ni pretirano zanimivo, ji je pa Die Drift predstavljal glodajočo kost, okoli katere je lahko zgradila hommage svojim sintetizatorskim zasedbam in spretno razvila album. Še enega takega albuma pa ne bi tako pozitivno ocenili. Upajmo, da glede na njen zanos do tega tudi ne bo prišlo.