a.r.t.less, 2016

Težko je verjeti, da je od prvenca teksaškega techno posebneža Convextiona minilo že dobrih dvajset let. Ne le zaradi zatiskanja oči pred dolžino lastne rejverske kariere, temveč zavoljo brezčasnosti dub techna, cepljenega z melanholijo Detroita, ki pod hladnim ambientalnim plaščem z igrivim jedrom še vedno vrti zazankano klasiko. Le-to lahko mirno postavimo ob bok kultnim techno izdajam na obeh straneh Atlantika - berlinskemu Maurizu M4 ali npr. BFC-ju oziroma Carlu Craigu in komadu Galaxy za pionirsko založbo Transmat. Convextion alias Gerard Hanson je od devetdesetih dalje uspešno kanaliziral tople detroitske odmeve v samosvoje dub tech krivine. Od začetkov pri založbi Matrix ameriškega velikana Seana Deasona je do leta 2006 izdal le štiri male plošče, a si je že priboril zvesto publiko, ki je veselo poskočila tudi ob izdaji prvega dolgometrežca leta 2006, naslovljenega preprosto Convextion.

Na tem albumu je enigmatični Gerard zamrznil prepoznaven kondenz detroitskih vplivov in pokazal, da je nadaljevanje deep techno izročila Basic Channel mogoče tudi izven ozkih okvirov rigoroznih evropskih založb, kot je DeepChord. S "hitiči", kot je Solum Ferrum, je prišel do roba perfektnih dub zank in utrdil zvesto publiko sledilcev. Obrat k bolj razrahljani formi in epski atmosferičnosti je naznanil že edini EP, ki ga je pod imenom Convextion Hanson izdal po letu 2006. Vse do letošnje pomladi, ko je brez PR najav ljubitelje techno globočin presenetila subtilna plošča pionirske synthovske elektronike Acido 22. Prefinjena, vangelisovsko obarvana techno ambientala je spodbudila pričakovanja, na katera je kmalu odgovoril drugi Convextionov dolgometražec. Avgusta je luč dneva pri nemški založbi a.r.tless ugledal album 2845 in verjetno ni naključje, da je na isti založbi pred leti izšel eden najbolj spregledanih detroitskih biserov, album Martina Bondsa oziroma Reel by Real.

LP uvede dolga, meditativna techno masaža New Horizon, ki pa žal ne premore podobnega kozmičnega prijema kot predhodni EP in namesto upa po »happy endu« vzbudi strah po klišejskem deep techno albumu z nekaj ponovno priljubljene sci-fi atmosfere. Teh strahov ne uspe razbliniti niti Distant Transmission, ki pa ni tako distant, saj v spomin prikliče manj čarobne Convextionove izdaje v zadnih dvajsetih letih. Velik preobrat, ustrezen najboljšim izdajam detroitskega deda Juana Atkinsa iz začetka 90-ih, naznani skladba Saline Moon. S sambo podložen zasanjan križanec med housom in technom nekje med Detroitom in Chicagom brez prisile prikliče v spomin najboljša in najbolj sproščena leta založbe Metroplex in komade, kot je Urban Tropics, ki podobno kot Saline Moon dolguje tudi žametnemu čikaškemu inovatorju Larryju Heardu. 

V podobni maniri se na veselje poslušalca odvije tudi nadaljevanje težko pričakovanega albuma. Kot enega vrhuncev omenimo Sea and Sattelite, brezčasno balado, vredno romantične navihanosti in filigranskega programiranja drugega detroitskega vala, ter Exploration, ki postreže z za Convextiona bolj značilnimi kordi in padi. Hansonova vesoljska odprava z naslovnice uspešno lovi optimisitčno sci-fi romantiko tudi v zaključku sicer relativno kratkega dolgometražca. 2845 ni kandidat za album leta, a znotraj klasičnih techno koordinat ob iztrošenem berlinskem kljusetu in izgubljenih detroitskih očakih, ki ne najdejo poti iz obscenih festivalskih številk, z veseljem preluknjam karto za hipnotično potovanje z vedno zanesljivim Convextionom.