Clean Feed, 2017

V tokratni Tolpi bumov recenziramo in poslušamo album, ki je v freejazzovskih krogih ter miljejih robnih godb nasploh požel nemalo podzemnega hypa, obenem pa album zasedbe, ki jo v sodelovanju Jazz festivala Ljubljana in Defonije pričakujemo ta petek ob 17. uri v Gromki. Izmed članov, ki so posneli Before the Heat Dead, bo sicer odsoten bobnar Weasel Walter, ki ga bo nadomestil Jason Nazary. To je za pričakovanja pred koncertom najbrž precej relevanten podatek, saj bi recenzijo plošče lahko začeli kar z osrednjo ugotovitvijo, da je zanjo kot plod kompozicijskih zamisli Chrisa Pitsiokos ključna ravno ritemska sekcija, ki jo z električnim basom dopolnjuje še Tim Dahl.

Ritemska sekcija je zmožna nenavadne dinamike pri pletenju teksture, kar se kaže v sposobnostih medsebojnega sodelovanja, individualnih krparij ter samotnih izletov obeh glasbenikov, njune žanrske raznolikosti, vse to pa je težko označiti drugače kot z nekoliko mrzkim izrazom mojstrstvo. Walter in Dahl pleteta gosto mrežo ritmov, ki predstavlja podlago za Pitsiokosova saksofonska vreščanja, kitarske solaže Brandona Seabrooka ter ostalo paleto zvokov, obenem pa jih zamejuje, jih utirja, omogoča, da izjemno intenzivna zvočna slika ne razpade. S tega vidika ni prav nič nenavadno, da je imel Walter tudi glavno vlogo pri miksanju in masteringu albuma.

Intenzivnost, ki smo jo omenili, se najprej kaže v nekonvencionalni hitrosti Pitsiokosovega altsaksa. Pri tem ima zagotovo vlogo tudi žanrska pretočnost, še posebej skozi vpliv rock muzik. Hitrost je tu kombinirana z multipliciranostjo, nadrobljenostjo in rizomatskostjo freejazzovskega pihanja. Neka linearnost se torej neintuitivno prepleta z nelinearnostjo. Ušesom ni puščeno do konca užiti lomljenja, analognih glitchev, temveč se morajo prilagajati vedno novim gibanjem. Da bi bilo to mogoče, in mogoče je že po nekaj poslušanjih, ki jih pred koncertom tudi priporočamo, poskrbi že opisana neutrudna in gibka ritem sekcija.

Saks dokaj nevsiljivo, a suvereno in modularno dopolnjuje kitara. Najbolje se združita takrat, ko po izčrpavajočem divjanju oba inštrumenta stopita v nekakšno zaklinjajočo repetitivnost, ki budi aluzije na avantgardno metal glasbo počasnejše provenience. Ta zaklinjanja omogočajo bistrenje nabranih vtisov in njihovo pečatenje, dokončno vpisovanje v doživeto zvočnost in pripravo na nadaljevanje.

Iz opisanega divjanja sicer v celoti izstopa kompozicija z ustreznim imenom Ballad, ki je precej počasnejša, eksperimentira pa tudi s šumom pihanja nalik glasbi kakega Johna Butcherja. Tudi Pitsiokos tukaj igra precej bolj klasično in sledljivo.

Nasploh je drugi del albuma, ki se začne ravno z Ballad, z izjemo ravno tako že poimensko zgovorne Guilottine nekoliko drugačen od prvega. V kompozicijah Supersax in Wet Brain učinek šoka – s čimer seveda ne mislimo nič senzacionalističnega – nekoliko pojenja. Reflektirana obravnava hrupa dobi zaobrat in intenzivnost se odslej poraja skozi počasnost, nemoč, upehanost, pri katerih v prvi plan stopi efektirana kitara. Pasaže tega mučenja hrupa bi lahko primerjali z nekaterimi pasažami Beckettove proze. Gre za mesta, na katerih se združita nemoč in vztrajanje, njun stik pa predstavlja eksplozijo senzacij in neke določene zvočne misli. Kljub temu pa obeh plati albuma ni vselej mogoče zlahka ločiti, sploh denimo v primeru skladbe Wet Sax.

Gre namreč za suvereno ploščo, za neko poetiko, ki je, če se poslužimo konvencionalnega kritiškega pokroviteljstva, kljub Pitsiokosovi mladosti izdelana in reflektirana, obenem pa za poetiko, v kateri so porajajo številne nove možnosti, ki bodo morda realizirane kdaj pozneje. Če hočemo, si lahko skozi interpretacijo obeh potez – mladostne suverenosti in odprtosti obenem – razlagamo tudi relativno kratkost, ki pri sedmih posnetkih znese približno osemindvajset minut. Na eni strani dobimo neko zaokroženost, neko idejo, ki je oblikovana brez napak, in-your-face pristop, ki samozavestno poziva k poslušanju in motrenju, na drugi strani pa vprašanja prijetne sorte, ki ne izhajajo iz pomislekov ali pripomb, temveč iz pričakovanj. Obenem dobimo veliko in malo, kar lahko vzamemo tudi kot svojevrstno dialektiko.

Petkov nastop v živo bo morda že ena od možnosti za preizkus teh lastnih pričakovanj, ravno vprašanje lastnih pričakovanj pa tvori prijetno, radovedno pričakovanje koncerta.