Clean Feed, 2018

Chrisa Pitsiokosa smo na najboljše načine spoznali že lani, ko se je kot gost ljubljanskega jazz festivala znašel med vključenimi mlajšimi silami novojazzovskih muzik in v kar dveh zasedbah dodobra prepihal ljubljanske odre s publiko pod njimi. Med dvema zasedbama je bil tudi njegov kvartet CP Unit, ki pa je od tedaj do svojega najnovejšega drugega albuma, ki ga predstavljamo tokrat, doživel kadrovsko transformacijo. A kot velja za fregejanske paradokse aritmetike, ko mora biti enota hkrati vedno ista, da bi z njo lahko šteli, a tudi vsakič druga, da bi nas štetje sploh kam pripeljalo, tako tudi drugi album jasno pokaže smernico in vizijo, ki smo jo ob prvem morda pretirano povezovali z zasedbo in prosto improvizacijo.

Improvizacija seveda ostaja med glavnimi prijemi tudi tokrat, a ji smer še vedno kaže predvsem eksplozivno drobljenje miniaturnih in napadalnih fraz, po katerih je grški Newyorčan zaenkrat prepoznaven. Njegovo ime se v imenu kvarteta na tokratni plošči kar podvoji, inicialke enote pa se razvežejo v ime saksofonista, ki je še vedno podpisan kot avtor večine komadov – z izjemo dveh krajših improvizacij. A če je recenzent prvenca na isti frekvenci njihovo bazo prepoznal v ritem sekciji, se za zdaj ta izkaže kot nekoliko zamenljiva. Od prejšnje zasedbe je tu ostal le še basist Tim Dahl, ki pa se tokrat na posnetku pojavi le še izmenjaje s Henryjem Fraserjem. Isto se dogaja med bobnarjema Jasonom Nazaryjem in Connorjem Bakerjem, edina stalnica zasedbe pa je tokrat kitarist Sam Lisabeth. Druga sprememba se zgodi v dolžini skladb in posledično celotnega albuma. Našpičenim vinjetam je tako radodarno zoperstavljenih nekaj nič manj našpičenih daljših kompozicij, ki vstopijo z več zvočne širine in vijugastim razvojem, nekajkrat se saksofonist poigra tudi z analogno elektroniko.

In četudi se s to ploščo CP Unit opazno izkaže kot v prvi vrsti Pitsiokisov projekt, se ta v osnovi ne oddalji od predhodnega albuma, ki je bil še posnet z enotno zasedbo. Razlog je zelo verjetno v metodi, ki pride na mesto komponiranja in je tukajšnji recenzent niti ne pozna. Je pa do danes že znano, da je mlademu pihalcu vzornike iskati vsaj toliko med japonskimi nojzerji kot v novejšem jazzu, med Colemanovimi zasedbami pa raje od zgodnjih kvartetov izbere Prime Time.

Silver Bullet In The Autumn Of Your Years tako nadaljuje kot svojevrstna lepljenka funkoidnih ritmov, zornovske živčnosti in nalomljeno polifonih kosov, vendar šele kot širšo formo posameznih idej in instrumentalnih prispevkov. V prvem daljšem kosu Once Upon a Time Called Now se ritem sekcija kljub zamaknjenemu funku ustali ob boku dueta saksofona in kitare, sklicevanje na Prime Time pa verjetno tu dobi še največjo težo. A takoj, ko se ta čudni funk nekako ustali, ga vstopi posameznih instrumentov svobodnjaško razvežejo in dokončno razcefrajo. Še konkretnejši zasuk doživi Orelius, ko jo na dva dela razkolje menjava saksofona za elektronski šum, s katerim se Pitsiokos in Nazary sicer pogosteje spopadata na celotnem izdelku. Saksofonski deli, ki so na plošči večkrat nasneti in s tem podvojeni, pretežno nimajo vloge superiornega ali vsaj občasno solističnega instrumenta, saj najraje stopajo v nasprotje pospešujočemu ritmu in nadrobljeni kitari. Na ta način je nekako še najmočneje na udaru časovna urejenost glasbe, ki jo Pitsiokosova enota ves čas uspešno maliči in razbija. Morda je ravno to tista prepoznavna lastnost zasedbe, ki je obrnila hrbet kolektivnim improvizacijam, se oborožila z masivnim zvenom in se namenila napasti vsakršno slutnjo kompozicijske dramaturgije in urejenosti.