Beacon Sounds, 2023

Glasbeno inovacijo pogosto razumemo kot nekaj, kar je nujno pogojeno s preizpraševanjem ustaljenih konvencij ustvarjalnosti in posledično s širitvijo in razvojem samega izraznega jezika. Novosti znotraj nekega glasbenega gibanja se po tem mišljenju rodijo takrat, ko se zapovedi glasbenih zvrsti na neki točki razgalijo kot dejavnik, ki že bolj zavira kreativnost, kot pa da bi služil kot primeren medij njene aktualizacije. Navidezne žanrske meje tako postanejo razgaljene kot dušeče, obenem pa kot prožne in premagljive. Nov potencial po ekspresiji glasbeniki tedaj iščejo v eksperimentaciji, v sintezi takšnih in drugačnih vplivov ter v širitvi kompetenc na nove inštrumente, prijeme in forme.

Za vse takšne podvige sta potrebna pogum in določen nivo prilagodljivosti, saj na deviškem ustvarjalnem terenu toliko večjo vlogo igra samorefleksivnost, s katero brzdamo morda pretirano ambiciozne ali enostavno zgrešene vizije. Tu pa se razgali dvorezna narava kreativne prostosti: navadno pozdravljamo razbijanje žanrskih meja glasbenikov in glasbenic, a hkrati ima iskanje originalnosti lahko nazadnjaški efekt, pri čemer lahko ob prevzetju vseh teh novih tehnik in vplivov posledično izničimo dosegljivost, neposrednost in svežino naših izvornih konceptov, ki se nam kmalu zazdijo neizvedljivi. 

Komunicirati kompleksne ideje z ravno tako kompleksnim izraznim aparatom je seveda težaven podvig, tako da se moramo vedno zamejiti z nekimi ustvarjalnimi okviri – če nič drugega, vsaj zaradi gole pragmatičnosti. To pa še zdaleč ne pomeni, da takšno omejevanje služi zgolj kot nek inkubator, ki nam pomaga razviti osnovne kompetence in katerega okove lahko kasneje odvržemo, ko si začnemo prizadevati za dejanske novosti. Nasprotno, obstaja poseben izvorni potencial ravno tam, kjer namesto da bi razširili svoj nabor kreativnih orodij, ga dejansko zožamo in iz tega, kar že imamo, poskusimo iztisniti čim več.

S takšnim pristopom, ki zreducira število razpoložljivih gradnikov zvoka, je nastal album Fractured Whole, tretja dolgometražna izdaja ameriške vokalistke in eksperimentalne skladateljice Megan Mitchell, pod projekt podpisane kot Cruel Diagonals. Glasbenica je namreč celoten album sestavila iz posnetkov svojega glasu, ki jih je na različne načine zmanipulirala in postavila v inštrumentalne vloge – od dronečih, temnoambientalnih ozadij do bolj čistega petja v stilu gregorijanskih koralov. Vsak posamezen element je izrastek njenih izvornih vokalnih posnetkov, njihov nivo obdelave pa ustvarja posebno dinamiko med brezbesedilnim, a jasno prepoznavnim petjem in podlago, ki včasih popolnoma izgubi svoje vokalne sledi, včasih pa se meša z avtoričinim petjem ali se od njega odbija. To petje pa je ob manku besedila zreducirano na senzualno raven, nad katero ima avtorica popoln nadzor in s katero lahko na zelo tekoč način razvija osrednji ambientalni tok plošče.

Dejstvo, da je Fractured Whole zamejen zgolj na vokalne sample, avtorici paradoksalno omogoča visok nivo kompozicijske prostosti in obenem s tem obide vse pritiske po tem, kako naj bi se skladbe razvijale na čisto elementarnem nivoju. Glasba je bolj podvržena neposrednemu kreativnemu instinktu avtorice in tako izstopa s svojo ekspresivno močjo, ki se v celoti nahaja v domeni avtoričinega nadzora in osebnega konteksta. Denimo melodije s plošče, ki so improvizirane na podlagi šumov iz avtoričine okolice, katerih posamezne fragmente je nato obdelala in v Abletonu združila v prepletene in izredno slojevite končne celote. 

Čustveno sporočilnost v teh skladbah prej najdemo v samih vokalnih teksturah kot pa v jasno komuniciranem petju. Grše manipulirane, bolj nečloveško zveneče sloje pa avtorica potisne v ospredje in nas hkrati spodbudi, da sami poskusimo prepoznati kakšno sled surovega glasu v elektronskih valovih ozadja. Dinamika tu ne poteka zgolj med bolj in manj obdelanim glasom, temveč album sam po sebi variira od počasnejših tokov in skromnih ambientalnih plasti do eksplozivnih vrhov, ki so razporejeni po celotnem albumu na točkah vedno nepredvidljivih obratov vzdušja.

Vsaka od teh nastalih glasbenih struktur – naj bo to globoko, meditativno brnenje popačenega glasu ali pa industrialni drone, pospremljen s cerkvenim petjem – nas uspe začuditi, ko se avtoričin naravni glas namaka in dviga iz svojih mutiranih ozadij. S tem se ustvari zmeda, v kateri zbledi naša sposobnost, da razločujemo med različnimi inštrumentalnimi komponentami skladb. V tem pogledu album Fractured Whole ni nič manj kot izreden produkcijski podvig, s katerim iz omejenega vzorčnega nabora avtorica uspe ustvariti dinamično in na vsakem ovinku presenetljivo izkušnjo, ki pretrese našo običajno zaznavo glasbe in dokaže, kako velik ekspresivni potencial leži že tam, kjer si upamo postavljati in spoštovati meje, ne pa jih zgolj podirati.