Sonic Groove, 2021

Po nekajletni dobi, odkar je svinčeno robusten, industrializirano nabit techno zvok, prežet z elementi EBM-ja, kot nevihta prevetril takratno sceno, dandanes izdaje v tem miljeju predstavljajo vse drugo kot razburljivo noviteto. Če kaj, je postalo jasno, da se je tako imenovani techno body music razvil v enega izmed stebrov kvaziunderground techno scene, ako slednja sploh še zares obstaja. No, kljub skepsi dodajmo, da prav ta odvod z založbami, kot so denimo aufnahme + wiedergabe, Fleisch, BITE ter nenazadnje nepogrešljiva Sonic Groove, predstavlja enega izmed bolj zdravih kotičkov na techno parketu. Prav pri častitljivi založbi Sonic Groove je izšel tudi predmet našega današnjega zanimanja – nova dolgometražna izdaja francoskega producenta, ki se pod ploščo Distressing Visions podpisuje s psevdonimom Crystal Geometry.

Dokaj milo je reči, da ima Maxime Fabre oziroma Crystal Geometry precej nenavadno, če ne celo ekscentrično glasbeno zaledje. Sprva so ga navduševale trde metalske viže, nakar je dokaj zgodnjega leta '97 odkril programsko opremo za produciranje glasbe FastTracker2, ki ga je odplavila v hardcore vode in svet ilegalnih rejvov. Po relativno velikem uspehu projekta Deadface se je Maxime od scene distanciral in s projektom Maxime F zajadral še v klasične vode Chicago housea, sledili so še poskusi s projektom Archeologie, za tem pa je zavladalo desetletno zatišje. Ob povedanem postane jasno, da kljub štartu projekta Crystal Geometry nedavnega leta 2017 tu ne gre za povsem svež obraz, ampak obratno za dokaj prekaljenega mačka. Še kako ironično se zato zdi, da ga je za povratek k tršim ritmom navdušil prav mladi Phase Fatale z nastopom na Boiler Roomu leta 2016. No, vrnitvi je botrovalo tudi dejstvo, da je tekom let premora Maxime pridno in počasi sestavljal lastno pošast modularnih sintetizatorjev, ta pa je z novim projektom imela prvič možnost tudi zares zarjoveti. In zarjovela tudi je.

Po nekaj samoizdajah je že sledil prvi Crystal Geometry album pri založbi Area Z. Okoliščine skupne klubske noči v berlinskem Tresorju z očakom Adamom X pa so na njegovi založbi Sonic Groove kmalu rodile še udaren singl Red Faith Militia. Danes Crystal Geometryjukljub občasnim izdajam drugje matično založbo predstavlja prav legendarni Sonic Groove. Januarja lani je denimo ta tandem že postregel s ploščo Senestre, dobro leto za tem pa nam predstavlja že novo dolgometražno slušno gradivo, imenovano Distressing Visions.

Stilsko se na plošči Distressing Visions Crystal Geometry, kot že omenjeno, giblje v polju techno body musica, kjer prva polovica bolj zvoči prvine EBM-ja, druga pa se lomi v udarnejše in bolj klasične techno koračnice. Čeprav gre pri albumu za deset plesno naravnanih klubskih orožij, je ta vendarle deležen več kot zadostne mere stilskih variacij in ritmične dinamike, da se otrese občutka prevelike uniformnosti. Še posebej gre pri plošči izpostaviti in pohvaliti izredno kontrolo nad rabo produkcijskih sredstev, v tem primeru specifično modularnega sintetizatorja. Blawan je bil denimo eden prvih techno akterjev, ki je nakazal na neskončne možnosti rabe Euroracka v 4 x 4 matrici s prevladujočo mero randomiziranih sint linij, čemur so v generični maniri sledili še drugi. Zato ob besedi modularen techno danes že razvijemo idejo o zvočnih značilnostih dotične glasbe, kar pa v današnjem primeru nikakor ne drži. Maximove modulacije zvočijo povsem ukročene, čiste, in kar je najbolj presenetljivo, izredno strukturirane aranžmaje. Namesto igrivih naključij se pri komadih sliši preračunljivo in načrtno modulirane elemente, ki se zlivajo v celostno zvočno sliko posameznih štiklov. Nedvomno k temu pripomore precej dela v postprodukciji, rezultat pa spomni na zvočnega hudodelca Ancient Methods.

Crystal Geometry s svojo novo ploščo kaže izredno suvereno držo v trenutni poziciji. Iz metal in hardcore zaledja črpa vira agresije, ki ju šele s tem projektom uglaša v povsem kontrolirane kompozicije udarne techno glasbe, in zdi se, da je zares šele dobro začel.