Кафана/rx:tx, 2024

Kamniški fenomen Matter oziroma njegova vokalista sta pozno jesen začinila na nekoliko drugačen, morda nepričakovan način. Po vsekakor bombastičnem vstopu na sceno, številnih ploščah, EP-jih, knjigah, filmih sta najprej Tunja in potem Dacho ponudila vsak svoj prvenec, ki vsak po svoje predstavlja določen odvod od začrtane poti zasedbe Matter. Toda obema ploščama je poleg izida pri КАФАНI, sestrski založbi rx:tx, skupno tudi dejstvo, da ju je produciral Shao. Shao je v enega prominentnejših ljubljanskih producentov zrasel od svojih začetkov v bassovski glasbi in ob kasnejših solo izdelkih pri rx:tx glasbo produciral tudi za SBO, vseskozi pa svoj izraz pilil in ga privedel do zavidljivega, lokalno in regionalno vplivnega nivoja. Tako je vsekakor zanimivo spremljati ta klasični going solo obrat v karierah in opusih emsijev iz Matter, ki v njunih raperskih podvigih v nasprotju z žanrsko pravzaprav nedoločljivimi Matter v obeh primerih prinaša veliko čistejši raperski derivat. Prostora za refrene je manj, veliko več je treba gobcati, povedati in z relativno zaprtim krogom gostov dostaviti čisti rap, brez vate in brez okovov. 

Dacho in njegov čisti rap v obliki Indeksa stilsko od celotne diskografije bojsov iz Kamnika zagotovo odstopa. Shao in Dacho se lotita pravovernih hiphopovskih oblik, v katere svoj doprinos z dvema surovejšima beatoma v komadih Laos in Rubikon vnese še SunnySun. Po drugi strani pa uporabita bolj sveže, s Shaovimi zasanjanimi sinti prežete beate, ki plavajo nekje med trapom, beatovsko hiphopovsko in bassovsko produkcijo, mestoma poškropljeno z inštrumentalnimi drobci in sempli. Dacho in Shao se lotita tudi brezbeatnih artrapovskih oblik, vsekakor pa velja, da inštrumentalna in zvočna podoba albuma v nobenem od komadov ne razočara. Dvojec je iz Shaove beatovske zakladnice ustvaril raznoliko in koherentno, svetlo produkcijsko podobo. 

Tej ožarčeni beatovski atmosferi Dacho sledi – ali pa jo narekuje? – z interpretacijo, flowom, gruvom in besedičenjem o svem i svačem. Ploščo od prve note dalje prežemajo zmagoslavje, optimizem in pogled naprej, pridih modrosti, ki ga Dacho ubesedi s svojo široko osebno krajino, pa se lepo zlepi s pastelnimi inštrumentalnimi notami Shaove produkcije. Dacho je nedvomno oseba z izredno raznolikim spektrom interesov in posledično v tekstih izraženih referenc in asociacij, s katerimi pravzaprav gradi svojo pripoved. Emsi se s svojim tokom misli prilagodi vsakemu izzivu v obliki beatov, z njegovo značilno narativo in izvedbo pa ga lahko skozi njegovo spričevalo spoznamo precej bolje kot v njegovem dosedanjem opusu. Inferno je nekje daleč zadaj in tudi narativno se Dacho pogosto giblje med tam nekje nekoč in nekje danes, popelje nas v svoj preteklik, v svojo formativo, v preštevilne spomine, dneve in dogodke svoje kalitve, v svoj Kamnik in v kuloarje ljudske, ulične univerze, na kateri je Darčke diplomiral cum laude. 

Avtor svojo širino pripisuje prav dualizmom, številnim preteklim življenjem, ljudem, ki so ga obkrožali in krasili njegov lajf, podkrepi pa jo s stotinami drobcev epizod, iz blokov, kleti in preostalega betona Zikove ulice, njenih klopc, deklet, fantov, ljubezni, sovraštev, uličnih svetilk, senc in sivin na vseh koncih mesta, na teh in onih straneh zakona. Brez skrbi, Dachoseveda sega tudi onkraj svojega blokovskega naselja, onkraj Kamnika, in kot motiv pogosto vpleta belo prestolnico, mestoma pa – po svoji stari navadi – tujino. V vrsticah Indeksa so te asociativne enovrstičnice spretno pomešane z drobci umetnostnih, zgodovinskih, kulturnih, filozofskih referenc, širših družbenokritičnih pripomb ali celo kriptičnih statementov.

Roko na srce nam bo avtor kriptirana sporočila v celoti znal razvozlati le sam, a vsekakor s svojim morjem asociativnih referenc preizkuša naše možgančke, predvsem pa se nam na videz ekstremno fragmentiran mozaik skozi nadaljnja poslušanja razkrije v celostno sliko, v feel kurikuluma, ki ga vsebuje ljudska univerza nekega postindustrijskega mesta. In še drugo roko na srce – po udarnem začetku in sredini plošče se v tem morju sublimiranosti, fokusa na sedanjost in prihodnosti avtor nekoliko zavozla v vse bolj abstrahirane motive. Toda to plošči vendarle ne odvzame veliko, Dario Nožić Serini se je namreč prav s svojimi abstraktnimi umetninami uvrstil med najbolj avtentične slovenske rimoklepače v zgodovini.