Кафана/rx:tx, 2024

V prvem videospotu slovenske hiperproduktivne rap skupine Matter se pojavita dva modela, ki prikimavata, medtem ko Dacho kreše rime. Za enega smo kmalu izvedeli, da je DJ in sestavlja inštrumentalne podlage, drugega pa kličejo podobno kot vas pri Kamniku, težkometalsko ribo ali pa tisto prleško jed. Če še ne veš, kdo je ta model, to je un, k poje … na na na na. 

Matej Tunja je svoj album Kolajna, kot je bil tudi za Matter običaj, izdal pri kafanski veji založbe rx:tx, zato večjih zvenskih odstopanj ni bilo pričakovati. Toda če bi nam kdo pred desetimi leti rekel, da bomo slišali solo album Tunje pred izidom računalniške igre GTA 6, bi ga poslali v tri tri, tri tri. Dacho in Levanael sta se na solo poteh že večkrat dokazala, Tunja pa dolgo ni kazal posebnih ambicij. Le religioznim poslušalcem je bilo jasno, da je prav on v razvoju Matter skozi desetletje najbolj razprostrl krila s konsistentno vedno številčnejšimi in vpadljivejšimi verzi.

Suvereno rimoklepaštvo pa je redko dovolj za dinamiko celotnega albuma brez enega pravega gosta, izvzemši širši krog Matter. Ali bo Tunji umanjkal Levanael, je bilo odvisno od inštrumentalov, za katere je skoraj v celoti poskrbel Shao. Na srečo se je že na prvi posluh izkazalo, da sta glasbenika popoln par. Shao se je odrezal še bolje kot kdajkoli prej, pa ima pod pasom že tako izvrsten solo projekt kot tudi plodno sodelovanje s SBO. Ja, ja, res, veš, da to ni hec. Prvi stik z albumom vzbudi močne občutke prav zaradi temačne in gromke sinhronizacije Tunje in Shaota, ki uspeta pričarati nekaj tako svežega, da nam stopijo kocine pokonci. Ob vsem tem ne smemo spregledati še izjemnega Fejzota, ki se je dokazal s podlago skladbe Salute.

Kolajna je zvensko podobna Matter in hkrati stilsko povsem drugačna. Sama melodična zvočila, v tem primeru sintetizatorji, so skoraj identična zgodnjemu Matter minimalizmu. Ritmična zvočila pa se povsem oddaljijo od generične trap sheme in se prerodijo v veliko bolj svežih in zanimivih zavojih reggaetona, drilla, boom bapa in vsega vmes, kamor so Matter redko zahajali. Skoraj vsaka skladba je na svojstven način mrakobno plesna. Vzemimo denimo primer zaporednih skladb Aurora borealis in Prosto plava, ki ju zaradi ponavljajočih se verzov lahko smatramo za variaciji istega komada. Aurora borealis je kot raperjeva podzavest s temačno atmosferično inštrumentalno podlago. Prosto plava pa deluje kot njeno zavestno zrcalo in kljub udarnim Dachovim kiticam nima istega žmohta, morda tudi zaradi svoje traperske repetitivnosti. Navdušujejo pa vsi ostali komadi oziroma album kot celota, saj mojstrsko manevrira znotraj enotnega tematskega polja, pripovedno in zvensko. In to štejemo za eno najvišjih pohval rap albuma. Gre za prvino, ki Kolajno postavlja ob bok albumom, kot so Smetana za frende, Yeezus, Live.Love.Asap, Summertime '06, Honor Killed The Samurai, Eastern Medicine, Western Illness, LMF, Le Monde Chico, Meet The Woo, Atrocity Exhibition in tako naprej.

Kar zadeva rapanje, je Tunja ponekod resda še nekoliko surov in površen, predvsem pa si dovoli veliko svobode izražanja, ne le z uporabo mnogih medmetov, temveč ko denimo besedne zveze obrne, da se rimajo. Ne polagati upov v nekaj tako postane Ne polagat v upe. Uvodna Zdravljica in zaključna Por favor sta najbolj občutno lirično grobi. Tudi podobe, ki jih Tunčke riše z verzi, so na videz neurejene. Toda v večini skladb vse to sploh ni moteče, ker nas kolažiranje podob, kot že tolikokrat poprej, preprosto prevzame. Naravnost pove le najpomembnejše poante, vse ostalo pa se nam le počasi izrisuje v konsistentno simboliko bivanja in spominov, zavito v mistiko neštetih lucidnih doživetij. Tudi besedne igre pobira s smetišča nepomembnih spominov, ki pa se iz nekega razloga skrivajo v kotičkih naše duše – Kosobrin, sledi moke in Pedro Opeka, vse najde svoje mesto in svoj smisel. 

Vse to ni »kr neki«, kot so vedno očitali matterskeptiki, temveč je le močno asociativno. No, sicer stilsko izjemne skladbe Akakij ne bomo nikoli razvozlali kljub literarni referenci. Že res, da verzi hudomušno govore o rutini, preganjavici in duhovih, a so prenaključni za laičnega poslušalca. Zato je v njih bolje le uživati in se prepustiti toku. Nasprotno pa recimo skladba Opombe spretno pojasni, zakaj so Matejeve zgodbice tako kratke in nepopolne. Prvič, ker gre za argo, sploh ko so vpletene droge, drugič, ker so v resnici tako minorne in nepomembne, da je njihov edini smisel postati mantre. Mantre, ki te obvarujejo pred gozdovi, ki jejo ljudi – in to na obroke. 

Kolajna nima hitov, ker je vsak komad hit. Celoten album spremlja tema minljivosti, ki je podkrepljena s slastnimi temačnimi inštrumentali ter z nizi dogodkov in vtisov. Pet evrov za diamantne oči, gledajo na kozolcih, kako seno se suši. Zapravljanje drobiža za male brezciljne užitke v umazanem in skrivnostnem predmestju Kamnika lahko zasije samo v takšnih verzih, in če bi jih pred Tunjo že kdo tako zrelo skoval, bi naš kamniški junak danes verjetno delal knauf ali pa vozil avtobus, ne pa prirejal koncertov in kandidiral za album leta, ki dosega nedosegljive standarde Matter. Neki na O je za O-dlično, nič več minusov v krogu, ker barva po robu!