Entr'acte, 2014

Dale Cornish je še relativno mlad ustvarjalec iz južnega Londona. Njegovo diskografijo začenjamo šteti z letom 2005, ko sta s kolegico Susanne Oberbeck pod imenom No Bra začela izdajati provokativne vokalne komade, ki so sprevračali politične pozicije zgodnje popoidne vokalne elektronike. Cornish je delo z glasom nadaljeval tudi po tem, ko se je oddaljil od tega zgodnjega projekta. Trenutno poleg solističnih korakov sodeluje še v nekaj zasedbah, v katerih praviloma slišimo tudi njegove besede. Sicer pa se Cornish že od začetka ukvarja z laptop elektroniko. Nocoj predstavljena plošča v največji meri prikazuje to drugo, „inštrumentalno“ plat njegovega udejstvovanja. Vendar pa je Cornishev motiv k sprevrženim, nategnjenim in do dna rekonfiguriranim reprezentacijam, ki nam je znan iz njegovih humoreskno resnih besedil, prisoten tudi tukaj, čeprav seveda skozi serijo popolnoma drugačnih (tokrat muzikalnih/glasbenih) premis.

Xeric je dedič projekta Glacial iz leta 2012. Na Glacial je Cornish preizkušal osnove elektronskih ritmičnih pulzov. Morda je šlo celo za najbolj bazično ploščo, kar jih boste kadarkoli utegnili slišati. Na Glacial se izvajalec zadržuje skoraj izključno ob par osnovnih zvokih, značilnih za enkratno punkcijo, za udarec. Lahko bi rekli, da je šlo za suh zvok, čeravno Glacial namiguje na ledeniške mase. Vse, kar je tam presegalo suh zvok udarca, je bilo spet suho trenje, kot trenje masivnih ledenih površin. Naslov nove plošče Xeric izreka metaforo drugačnega mejnega ekosistema. Pomeni namreč prilagojenost nekega organizma na ekstremno suho okolje. Potemtakem bi lahko razmišljali o razmerjih suhega. O funkcionalnosti suhega na eni strani ter o adaptacijah na suho na drugi. Seveda bi bilo vse to res polnilo, v kolikor ne bi bilo mogoče teh metafor dovolj jasno projicirati na probleme zvočnega in glasbe. Tukaj imamo primer zvočne umetnosti, kjer to storimo zlahka.

Cornish se v primerih obeh plošč predhodno odloči za suh zvok. S tem izvede redukcijo glasbene dinamike zgolj na prostor in pulz. Vse nadaljnje manipulacije in kompozicijska vozila so zato omejena na ti dve osnovni komponenti. Lahko bi rekli, da je funkcija glasbenega elementa tu omejena na radikalno transparentne generične osnove. Transparentne zato, ker je najprej povsem jasna vsaka posamezna izvedena zvokovna manipulacija, kot je denimo umestitev odmeva v prostor. In nadalje zato, ker parametrov svoje funkcionalnosti ta glasba ne prekriva z ničemer, kar bi pozornost odvračalo stran od enostavnih dinamik ritmičnih in zvočnih izbir. Lahko bi rekli, da se ta glasba odpove groovu/refrenu; da se odpove družabni posredovanosti. Vendar pa s tem prej kot kaj drugega le predstavi problematiko intuitivnosti zvočnemu materialu glasbe posredovanih nadplasti, pa naj bodo te družabno, čustveno ali tehnično zaznamovane.

Xeric nam predstavi svet bazične generične zvočnosti, ki si za svoj temeljni problem jemlje lastne skozi pulz izpostavljene glasbene funkcionalnosti. Razlika s predhodno Glacial bi lahko bila v obravnavi teh funkcionalnosti. Zdi se, da Glacial raziskuje navznoter oziroma znotraj tega miljeja, da dela zgolj s tem, kar se pojavi ob vzpostavitvi pulza. Xeric pa se postavi v mejno situacijo navzven, ko pulz, ki je vzpostavljen, usmerimo v zunanjo relacijo. Cornish v kratkem odstavku, ki spremlja izdajo, uporabi formulacijo „a/rhythm“, ki jo lahko razumemo na dva načina. Najprej a-ritem, a-ritmija, torej ne-ritem. Ter potem kot ritem pač, kot abstrakt, pojem ritma, ritem kot tak. Obe obliki sta tu uporabni. Ne-ritem sugerira generično funkcijo frekvence udarca, ki sugerira „beat“, vendar ne še nujno reprezentacije formiranega „beata“. Ritem kot tak pa reprezentira „beat“, s tem pa izpusti sugestijo v nadaljnjo relacijo formiranega „beata“.

Torej, Xeric se ukvarja z elementarno prožnostjo pulzirajočega zvoka. Za osnovo si jemlje percepcijo frekvence udarca, ki jo postavi nasproti metrični ali mrežni predpostavki delitve takta in jo s tem nekako zrcali, v kosih celo že reproducira. Udarci tu ne izkoriščajo običajne funkcionalnosti prve dobe in jasne metrične repeticije. Xeric vzpostavlja reprezentacijo ritmične funkcionalnosti z uporabo prostora kot prostora razmerij med točkami, ne kot prostora, ki predpostavlja mesto točkam.

In ker Xeric nikakor ni konkluziven, tudi mi tu zaključujemo. Potrpljenje ob prihajajoči plošči zagotavlja zadovoljstvo. Kaj je tisto, kar nam ta plošča odpira?