Profound Lore, 2016

V trinajstletnem obdobju med letoma 1998 in 2011 je pionirska ameriška hiphop trojka Dälek s svojstveno filozofijo glede izraznih potencialov hiphopa globoko zaznamovala dogajanje na globalnih podzemnih scenah. Z nazivom veterani industrial noise rapa okičeni trio je v tedanji postavi Will Brooks pod psevdonimom MC Dälek, Oktopus in Joshua Booth sproduciral pet markantnih dolgometražcev. Po Boothovem odhodu na doktorski študij leta 2009 sta MC Dälek in Oktopus leta 2011 postregla še z zadnjim celovečercem Untitled, ki mu je sledil ustvarjalni premor vse do leta 2015. Mašino je ponovno zagnal Brooks, ki sta se mu nato pridružila še DJ REK in hrupotvorec Mike Manteca. Ne moremo mimo trivialnega dejstva, da je MC Dälek menda nosilec vseh rekordov, kar zadeva številčnost nastopov tujih raperjev v Sloveniji. S projektom IconAclass je pri nas nazadnje nastopil leta 2013.

Reinkarnirani Dälek se torej vrača v času, ko njihovi neposredni potomci Death Grips izdajajo svoj peti album in ko sceno nadalje razvijajo raziskovalno navdahnjeni clipping. ter Shabazz Palaces. Vstopajo skratka na prevetreni glasbeni trg, ki z odprtimi rokami sprejema hrupnejše odvode rapa. Dälek si je svoje mesto med inovatorji hiphop zvoka priboril s smelim prepletanjem neposredne politično angažirane retorike in artikuliranim opozarjanjem za družbene krivice. Predvsem pa se njihova pionirskost kaže v hipnotičnih shoegazerskih zvočnih teksturah in hladnih industrijskih šumih, abrazivnih hrupih in srhljivih piših, torej v njihovi precej atipični zvočni arhitekturi, ki je trojko vselej umestila nekje na presečišče med hiphopom, nojzom in metalom. Bend si je oder ne nazadnje delil z imeni, kot so Godflesh, Isis, Melvins in drugi. Tako tudi ne preseneča, da je njihova najnovejša stvaritev z naslovom Asphalt for Eden luč sveta ugledala pod okriljem ekstremne metalske založbe Profound Lore.

Kljub inventivnosti pa je Dälek od začetka predstavljal hiphop v njegovi najčistejši obliki. Glavni imperativ scene je historično gledano vselej bilo brskanje po zaprašenih škatlah vinilov in iskanje najrazličnejših zvokov, ki bi jih vpeljevali v svoje produkcije. In če je v devetdesetih prevladovalo »digganje« funka, soula in jazza, pa so Dälek ubrali drugačno pot; če je bila ta pred prelomom tisočletja še pred svojim časom, pa se leta 2016 v povsem predrugačeni klimi njihov zvok zdi nekaj povsem vsakdanjega. Ko je bend leta 2004 posnel split album z nemškimi krautrockerji Faust, je bil Brooks s strani Joachima Irmlerja deležen opazke, da bodo tudi oni, tako kot Faust, delali odlično glasbo, od katere ne bodo nikdar živeli. In če je bilo to res večino njihove kariere, pa se v bolj napredno mislečih milenijskih glasbenih krogih ob muzikah že omenjenih Death Grips in drugih utegne ugnezditi tudi nova muzika benda Dälek. Zeitgeist jih je skratka dohitel.

Če je bila na začetku tisočletja kritična raperska misel omejena na glasbeno podzemlje, pa je ena osrednjih prelomnic zadnjih let zagotovo prodor zavednih glasov v mainstream, posebej če se ozremo na dogajanje v letu 2015 in pod drobnogled vzamemo Lamarjev album To Pimp a Butterfly. Nekdaj morda radikalna Dälekova besedila so danes torej nekaj povsem normalnega. Asphalt for Eden prinaša verze o dogodkih v Baltimoru, o smrti Michaela Browna in gibanju Black Lives Matter; s svojim prepoznavnim vokalom Brooks kritično zarezuje v tkivo ameriške družbe in ji postavlja ogledalo. Z ozirom na njihove zvočne krajine lahko zapišemo, da te ostajajo temačne, precej atmosferične in vselej tesnobne, nekako pa se mi dozdeva, da v kontekstu današnjega časa Däleku umanjka neki presežni element. Občutiti je moč divergenco njihove zvočnosti, h kateri je bržkone doprinesel Oktopusov odhod. Ne bomo rekli, da je bend le še bleda senca svoje preteklosti, saj že uvodna pesem Shattered prevzame s prepoznavnimi razpadajočimi teksturami in disonantnimi toni. Kričeča kitara Mika Mantece se vije skozi ves refren, vse dokler je ne zaustavi val vseobsegajoče statike. Na valovih visokotonskih pulzacij in turbulentnih dromljanj nam Brooks streže z verzi, kako se bojevati za upanje in kako zaigrati na prave note v boju proti državi. V podobno kakofoničnem in burnem vzdušju se odvije tudi pesem Guaranteed Struggle, spremembo razpoloženja pa prinašata sledeči skladbi, predvsem recenzentova favoritka Masked Laughter (Nothing's Left), na kateri smo priča občutno bolj introspektivnim verzom, podkrepljenimi s hipnagogičnimi platmi repetitivnih sintovskih valovanj in robatih šumov. Omeniti pa moramo tudi anestetično, v slogu My Bloody Valentine zasnovano instrumentalno stvaritev 6dB, ki podobno kot Control valovi na ambientalnih pokrajinah Mantecinih večplastnih, mestoma subtilnih, mestoma abrazivnih kitar.

Asphalt for Eden je torej zastavljen jukstapozivno, z eteričnimi, zamegljenimi zvočnimi krajinami na eni in udarnimi beati, podkrepljenimi z jezno Brooksovo retoriko, na drugi strani. V primerjavi z vrhunskim Gutter Tactics pa albumu nekaj umanjka, bodisi zaradi kratkosti bodisi zaradi odsotnosti nepredvidljivega. Morda je temu tako zaradi poslušalčevega priučenega ušesa, ki je v času od njihove zadnje izdaje uspel konzumirati številne derivate Dälekove inovativnosti, morda pa ima Mike Manteca zgolj drugačen pristop h kompoziciji kot Oktopus. In glede na dejstvo, da dolgometražec prihaja le leto dni po ponovnem zagonu projekta, lahko slednjič zapišemo, da Asphalt for Eden bržkone predstavlja šele prvi korak v novi kreativni fazi tega vselej intrigantnega benda.