Phantasy Sound, 2022

Prejšnji teden sem v nekem bežnem pogovoru prejel informacijo, da je neka oseba neki drugi osebi v pogovoru o glasbeni situaciji v Londonu izrekla sledeče besede: »Ja, vsi tukaj so nehali delati glasbo in so postali producenti.« Na to precej dvoumno in glede na bogato londonsko glasbeno zgodovino nesmiselno izjavo sem se odzval z začudenjem in tečno migreno. Sedaj, nekaj dni kasneje, je ob razmišljanju o naslovni izdaji tamkajšnjega producenta elektronske, ne me jebat, glasbe Daniela Averyja izjava v moji glavi postala še kako banalna. Če prisluhnemo izdaji Ultra Truth, pa še toliko bolj.

Glasba londonskega producenta že dobro desetletje koketira med več elektronskimi podžanrskimi nišami techna, breakbeata, noisa in drona, ki jih je v preteklosti pridno razvrščal med različnimi izdajami, pri čemer se je ponavadi žanrsko omejil na dva podžanra hkrati. Dronerski, primerno poimenovani trši techno album Drone Logic in mehkeje ambientalno zasanjana izdaja Song for Alpha služita kot odlična primera, medtem ko album Love + Light kaže na postopno mešanje podžanrskih usmeritev in njihovo sopostavitev znotraj ene zaključene celote. S takšno vsestranskostjo si je Avery prislužil obilo slovesa na svetovni elektronski sceni. A slednji album kaže na tendenco po novih spojih in novih zvokih, ki se razkrivajo v kontrapunktu podžanrov.

Sledeča tem željam in pristopom dospe lanska izdaja Ultra Truth. Producent v spremnih zapisih obrazloži, da se je njegov pristop k ustvarjanju temeljno razlikoval od prejšnjih. Pomembno je izpostaviti, da je Avery k sodelovanju pri nekaterih komadih povabil tudi do tri ustvarjalce, tako se je pod album poleg njega podpisalo še šest producentk in producentov. Zvok je drugačen, prej odraz okolja in stanja ustvarjalcev kot pa uveljavljenih estetik, ki bi jih zanimale. Zvok je samosvoj, ustvarjen iz impresij, spoj že prej omenjenih podžanrskih niš, ki tokrat niso tako jasno prepoznavne.

Album z zvokom poskuša kot vsak od sedmih glasbenikov in glasbenic zajeti duh časa, ga razumeti in ga skupaj prebroditi, preživeti njegovo surovost ter v njem najti lepoto. Zato je odločitev, da je Avery povabil k sodelovanju toliko kolegov in kolegic, povsem logično potrebna za doseganje občutka skupnosti, sploh pri elektronski produkciji, v kateri danes večina producentov dela samih ali kvečjemu v dvojcih.

Sedmica je pod vodstvom Averyja ustvarila melanholično celoto, ki iz temačnih prostorov, zapolnjenih z glasbo, izpostavlja človeka in njegovo pot iskanja smisla ter spopadanja s težkimi trenutki. Album je poln elektronskih balad v stilu Aphex Twina, kot so naslovna skladba, Spider in Lone Swordsman. Težkokategorniki, kot so Devotion, Higher in zaključni Heavy Rain, pa nas zadenejo s topo silo norih breakbeat dropov in emotivnih sint linij, sami pa že skoraj kričijo po ekstatičnem klubskem rajanju. Tematsko povezavo pa pletejo ambientalni interludiji in vmesni posnetki govora, pričevanj o bivanju posameznikov.

Daniel Avery je z najnovejšo izdajo naredil pomemben premik v svojem producentskem ustvarjanju. Svojo specifičnost v ustvarjanju je premaknil s samega stila na svojevrsten zvok, ki ga je zvaril s prekaljenostjo v žanrih techna, noisa in drona. Upam si trditi, da je to tisti korak, v katerem producent postane samosvoj glasbenik, ko si ustvari svoj zvočni svet in prične v njem delovati. V tem trenutku preneha imitirati obstoječe forme in prične graditi svojo izraznost. Ne znam povedati, kdo je prenehal z ustvarjanjem glasbe, a tu je očitno, da je nekdo začel.