Warp Records, 2022

Glasbo zasedbe Grizzly Bear, verjetno ene zanimivejših indie zasedb tega stoletja, sta najbolj zaznamovala dva glavna avtorja glasbe, Ed Droste s svojo zagonetno, a vendar bolj popovsko orientirano melodiko in preprostostjo ter Daniel Rossen s svojo bolj introspektivno, introvertirano virtuoznostjo in fluidno strukturiranostjo skladb. Z You Belong There, njegovim prvim solo albumom, kot tudi že z EP-jem iz leta 2012, se je pokazalo, kako velik vpliv je dejansko imela njegova kompozicija pri indie prvakih izpred desetih let. 

Daniel Rossen je kitarski virtuoz, kar je dokazoval že v glasbi iz preteklosti, tokrat pa deluje, kot bi se dvignil še na nekoliko višjo raven. Poleg izjemno zahtevnih pasaž in ubiranja strun na kitari, ki ostaja centralni del albuma, se je Rossen lotil še posebnega izziva. Odločil se je namreč, da bo na albumu zaigral še na večino ostalih inštrumentov, ki se jih je izučil posebej za te skladbe. Za to je vsaj deloma odgovorna pandemija, ki je v času snemanja povzročala težave po svetu in onemogočala sodelovanja v večjih skupinah. S tem je glasbenik nekako po naključju ustvaril še toliko bolj intimno delo, ki je že tako precej samosvoje, zanimivo pa je, kako se izkušnja poslušanja glasbe lahko spremeni ob odkritju tovrstne informacije. Tako lahko na albumu poleg kitare in bobnov slišimo še klarinet, fagot, čelo, kontrabas, klavir in sintetizator – za vse pa je odgovoren Rossen sam.

Glasba v mnogočem spominja na glasbo zasedbe Grizzly Bear, kar je povsem logično glede na vlogo Rossena znotraj benda in bobnarske ekspertize Christopherja Beara, ki je s svojim idiosinkratičnim slogom dodobra zaznamoval tako glasbo zasedbe kot tudi dotični album You Belong There. Rossen je svoj stil kompozicije izoblikoval precej zgodaj v svoji karieri in ga od takrat dalje le še izpopolnjuje. Ohranil je svoj občutek za ustvarjanje zapletene, fluidno strukturirane glasbe, ki se nikakor ne naslanja na generično formulirane popovske strukture, temveč bolj sledi notranjemu občutju avtorja in dinamičnim valovanjem med glasnim in napetim ter tihim in sproščenim. 

Harmonija deluje še nekoliko kompleksnejša, prav tako melodika. Melodične linije lahko namreč, kljub temu da se pogosto udobno usedejo v ušesa, hitro padejo v pozabo že samo zaradi stalnega variiranja in redkega ponavljanja materiala. Iz tega sledi, da album vsaj sprva deluje precej zahtevno za poslušalca in zna biti nekoliko utrujajoč. Vendar pa je ravno zaradi tega vsako naslednje poslušanje toliko bolj nagrajujoče ob odkrivanju vedno novih detajlov, ki še dodatno obogatijo z ornamenti in prepletajočimi se glasovi že tako zasičeno plato. 

Podobno kot zvočna plat albuma glasba s plošče tudi vsebinsko ni najbolj dostopna s svojo mistiko in negotovostjo o osami, spominih na pretekle dni, minljivosti, izgubljeni ljubezni in nenazadnje o brezbrižnosti sveta, ki ne se ozira na posameznika in njegove bolesti. Besede uspešno komplementirajo glasbo in skupaj tako tvorijo domišljijsko pokrajino, ki se pomika nekje med prostranimi puščavami in ravnicami Nove Mehike ter bučnim mestnim vrvežem New Yorka, med katerima je razpet tudi avtor glasbe. 

Album You Belong There deluje izjemno koherentno, in to do te mere, da marsikatera skladba verjetno ne bi delovala tako efektivno in afektivno sama od sebe, kot deluje v kontekstu celote, kar se lahko smatra kot dobro ali pa tudi manj dobro lastnost. Večinoma gre pri tem za krajše skladbe, medtem ko umetnik največ doseže v bolj razgibanih daljših skladbah, kot je denimo Shadow in the Frame, za katero obstaja možnost, da poslušalcu osnovna tema na kitari ostane v glavi še dneve po poslušanju. Eden vrhuncev albuma je gotovo tudi virtuozna skladba Unpeopled Space, ki je prepletena z menjajočimi se teksturami, fantastičnim večglasjem, spreminjajočo se ritmiko ter presunljivo afektivno melodiko. Nedaleč za to skladbo pa lahko najdemo še I’ll Wait For Your Visit in Keeper and Kin. 

You Belong There je album, ki od poslušalca terja močan čustven odziv, hkrati pa je tudi izjemno tehničen s kompleksnimi kitarskimi prijemi in pasažami, razgibanimi tolkali ter prepletajočo se večplastnostjo, kar je precejšnja redkost med tako imenovanimi »tehničarji«. Kljub temu je Danielu Rossenu uspelo uspešno ustvariti razmerje med obojim, v kombinaciji s pomanjkanjem interesa v sledenju glasbenim trendom ter tematiko skladb pa mu uspe ustvariti še posebno brezčasno glasbeno delo, za katero ne bi bilo nenavadno, če bi izšlo v 70. letih prejšnjega stoletja, ob izidu v našem času pa je morda le še pomenljivejše.