DANNY BROWN: Old

Recenzija izdelka
17. 10. 2013 - 20.00

Fool's Gold, 2013

Osnova razumevanja večplastnosti Dannyja Browna in njegovega hipstersko raperskega fenomena ždi v vsaj delnem poznavanju njegovega glasbenega raziskovanja. Ne zgolj tistega, s katerim se bohoti v svojih besedilih, vpetih v eklektično hiphopersko atmosfero, marveč tudi tistih, ki so Dannyja oblikovale kot poslušalca. Njegove najpriljubljenejše plošče namreč nimajo ne »rapa« ne glave in so svojstven vpogled v uho in možgane tega tehnično v zadnjih letih daleč najnaprednejšega in najbolj dovršenega raperja.

Njegov izbor 10 najljubših plošč namreč poleg prvouvrščene hipijevske klasike „Forever Changes“ zasedbe Love krasijo še Nas, Wu-Tang Clan, Raekwon in J. Dilla od raperskih imen, na drugi strani so tu trije temačni in med seboj nepovezani albumi Joy Division, System of a Down ter Korn, kot bonus pa nam ponuja še dve klasiki ekspresivnega in izven ozkogledne drže usmerjenega, progresivnega britanskega hip-hopa, skritega za imenoma Dizzee Rascal ter The Streets. Zakaj je to pomembno? Brownova dualistična drža vase tke vse te različne vplive, videne skozi njegovo prizmo, in jih v najboljši luči manifestira poslušalcu.

Vplivi njegovega glasbenega eklekticizma se čutijo tudi na njegovi prvi čisto pravi plošči „Old“. Že res, da gre v bistvu za njegovo tretjo ploščo, a je to po odličnih brezplačniških „The Hybrid“ iz leta 2010 ter „Xxx“, ki je izšla leto kasneje, prvi album, nad katerim je resno ždela založba in mu hkrati povzročala nemalo preglavic. Danny sicer spada v t.i. „nu-skull“ hiphop, čeravno pri svojih dvaintridesetih letih še zdaleč ni najmlajši. Deluje po eni strani zelo mladostniško in žurersko, po drugi strani pa vse bolj introspektivno in odraščajoče. 

Baza albuma „Old“ je, kot pravi Danny sam, inspirirana iz ikonografije njemu izjemno ljubega albuma Radioheadov „Kid A“. Vanj spretno umešča mladostniško obdobje tovarniškega Detroita, kjer se je preživljal kot (pre)prodajalec in konzument vseh mogočih drog, pod vplivom katerih je še danes. Prva bolj introspektivna polovica ploščka sloni ravno na problematiki njegove zlorabe vseh mogočnih drog z nekim tihim, apologetskim obžalovanjem in močnim, navihanim pridihom vseh pozitivnih trenutkov, ki mu jih konzumacija prinaša. 

Danny ni zgolj najbolj zabaven, mestoma otročji, svež in medijsko zanimiv raperski perverznjak zadnjih let, ki že s svojim neurejeno razmršenim lasiščem, manjkajočima sprednjima zoboma, stalno zadrogiranostjo in ekscesi, kakršen je bil recimo pred kratkim „škandal“, ko ga je fenica kar med koncertom oralno zadovoljila - on pa se je pohvalil s tem, da medtem ni zgrešil niti besede - temveč je tudi izjemno študiozen in tehnično bogat, precizen in dovršen klepetač, ki je na novem albumu stilsko, besedilno, tehnično in strukturno še dodatno napredoval. Prvi del albuma se naslanja na njegovo temačno, introspektivno noto, tudi beati se gibljejo več ali manj po polju leftfield hiphopa in izstopajo iz klasičnih raperskih okvirjev, čeravno se stikajo z zvokom boom bapa in udarnimi bobni. Drugi del albuma prikazuje drugo, bolj žurersko, zabavno in najbolj tipično plat Dannyja. Predstavlja rezultat njegovih britanskih izletov, saj gre bolj kot ne za križanca med elektronsko, edm, grime, trap, trendovsko klubsko in celo UK garage produkcijo ter hiphopom. V tem delu najdemo tudi nekaj precej slabših, a še vedno pogojno poslušljivih beatov in veliko muzike, namenjene diskotekam in nočnim popotovanjem.

Naracija in podajanje besedil sta tako ambivalentna, da ga sprejmejo tako hipsterji kot ljubitelji uličnega, ignorantskega hiphopa. Večoseben, dvoplastnen in dihotomičen album nas z ničimer ne more presenetiti, saj so nenavadni in bliskoviti produkcijski preskoki v njegovem primeru povsem tipični, v svoji čudaški modni opravi pa spretno balansira med umazanimi, krepkimi beati ter progresivnimi klubskimi, nekajkrat močno sumljivimi podlagami, v kar se njegove zgodbe o drogah, seksu, nespečnosti ter opazovanju okolice izlivajo zelo lahkotno.

Produkcijsko je večino albuma postavil izjemni britanski beats producent Paul White, tri vrhunske, močne ter odlično plastene in vzorčene beate je zaplodil Oh No, po enega so prispevali Corin Roddick, Frank Dukes in Darq E. Freaker ter žal tudi duet A-Traka in Jmika. Za nekaj podlag je s spremenljivim uspehom poskrbel Skywlkr, šibki člen produkcijske ekipe pa predstavlja čislani wonky, dubstep, grime producent Rustie.
 
Danny Brown je v hiphop vnesel pravo mero svežine, novosti, jebivetrskosti in predvsem neobremenjenosti ter dinamike. S svojo klovnovsko, skorajda ODB-jevsko pojavo, drugačnim izborom podlag, seksualno eksplicitnim humorjem, vrhunsko uporabo vokala ter refleksijo detroitskega uličnega, kriminalnega načina življenja je na svoj način postavil letvico za ostale raperje ekstremno visoko. Fant je original med vrsto brezizraznih klonov, ima svoj stil, s svojo narkotično indie rap estetiko in gosti, izhajajočimi ravno iz sveta indie podtalja, nam je postregel s krasno, sodobno ploščo, ki ji lahko očitamo zgolj nekaj »nebodigatreba« beatov. Album „Old“ je sijajen, koheziven paket, kjer so podlage močno vezane na besedila in kjer si raper ne jemlje poslednje trohice lastne izraznosti zaradi popularnosti, nad katerim bodo raperski puristi ob nekaterih kompozicijah vihali nosove, sicer pa bodo zadovoljno migali z glavami družno s svojimi hipsterskimi kolegi.

 

Danny Brown - Dip

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness