4AD, 2016

Britanski trojček Daughter nam na svojem drugem dolgometražcu prinaša skrajno osebno in rezko čustvenost, ki se raztaplja v atmosferično razpršenih melodijah, mehkem glasu, pritajenih ritmih in orkestralno zvenečih klimaksih. Iz njih sevata osebna bolečina in tesnoba, ki zgolj prihuljeno zvenita nekje v ozadju razpršenih identitet sodobne mladine, a še vedno tvorita srž vsakega posameznika, ne glede na to, kako kul izgleda na socialnih omrežjih. Morda je to eden od razlogov, da zven Daughter resonira predvsem v vmesnih prostorih med indie sceno in pop sredino, za alter kolege in kolegice ter starejše občane in občanke pa zveni kot dark za mlačno hipstersko mladino. V resnici ponujajo isto paradoksno vzneseno žalost, kot so jim jo v preteklosti servirali kakšni The Cure. In to brez protiutežnega svetobolja kakšne 'Friday I'm In Love'. Morda pa gre zgolj zato, da '(Alter) Boys (pač) Don't Cry'. Ko se Daughter denimo lotijo poletnega hitiča Daft Punk 'Get Lucky', ta ne zveni kot ekstatična plesna jurišna himna fukotožju, temveč kot nekaj dosti bolj otožnega, globokega in destruktivnega, kar spolna sla v svojem jedru nedvomno je. 

In če že omenjamo starejše občane, se obregnimo ob skladbo 'Doing the Right Thing', prvi singel s plošče 'Not To Disappear', ki na čudovit način naslavlja demenco, zastrtje spomina, padec v zev življenja, ki ga osmišlja zgolj prazna utripajoča površina podob s televizije kot šum odtekajočega življenja, ki ga pušča za seboj. Skladba naslavlja univerzalno preko skrajno osebne govorice. To je novum pričujoče plošče, skozi katerega pevka in vodilna avtorica zasedbe Elena Torna tokrat večkrat izplava iz zgolj osebnoizpovednega. In ko se to zgodi, se navkljub prevladujočemu milozvočju sprosti čustvena intenzivnost, za katero boste 'rabili vreče peska in ne zgolj robčkov', kot je to izvrstno zapisala Kitty Empire za Guardian. In takih trenutkov je na novi plošči kar nekaj.

Na njej Torna, kitarist Igor Haefeli in bobnar Remi Aguillela nadaljujejo s tematiko odhajanja, izginotja in otopelosti kot v najbolj izpostavljeni skladbi 'Youth' s prvenca 'If You Leave'. Skladba skozi osebno nagovarja temo otopelosti generacije in deluje kot neka njena trpka himna. Himničnosti glasbe Daughter vsekakor ne primanjkuje, le da se ta ne vrši v visokoletečih refrenih, ti so prej povedni na mehki, šepetajoči ravni, temveč v spregi s slojevito melodičnostjo. Skladba 'Numbers' nadaljuje tam, kjer je 'Youth' končala. Tokrat njen refren pravi 'I Feel Numb in this Kingdom' in postavi abstraktno zahtevo 'you better make me better'. Ta 'ti' v besedilih se lahko nanaša na širšo množico ali na eno osebo, ki pooseblja neko hrepenenje, razlog tesnobe in samospraševanja. Ki se izteče v radikalno samonanašajoče se vprašanje 'Maybe i am made of stone' atmosferične, zaključne, bolj akustično zveneče skladbe 'Made Of stone' ali pa se zavije v priljubljeno temo ljubezenskega ali seksualnega odnosa. Ta se na rahlo ciničen način odstre v najbolj izstopajoči pesmi plošče, miniaturi 'No Care', regresiji, s katero Daughter vstopijo bolj surovemu indie rocku naproti in zaidejo celo v uptempo. Ali kot v dvodelni 'Alone/With you', ki samo s spremembo konteksta v sicer istem besedilu osmisli občutek samote skozi serijo klišejev tako samskega kot življenja v paru. Pesem niti ni kak biser plošče, zanimiva pa je v toliko, v kolikor v njej Daughter intenzivneje posežejo po sintetičnih zvokih, ki utripajo v maniri malce zamolkle EDM-glomaznosti. Daughter so namreč iz benda, ki je na začetnih EP-jih izhajal iz pop verzije folka oz. kantavtorstva, prešli v bend, ki polni srednje, velike in festivalske odre. Nazadnje so pesmi za novi album utrjevali na skupni ameriški turneji z britanskim pop kantavtorjem Benom Howardom. S katerim imajo več skupnega, kot se na prvo uho zdi. Tako kot on so na obeh dolgometražcih ustrezno zapolnili in napolnili zvok. V primeru 'Not To Dissaper' s sintetičnimi zveni sintetizatorja in občasnimi elektronskimi bobni. Tonra še vedno nosi osnovno kitarsko linijo in občasno poseže po basu, kitarist Igor pa je svoj nabor efektnih pedal, loopov, filtrov in delayjev še oplemenitil in potisnil v ospredje. Edino bobnar Remi še ohranja linijo minimalističnih, večkrat zamolklih bobnov, ki pa jih imenitno vtira v dinamiko skladb. Zato tokrat Daughter zvenijo še bolj atmosferično, a obenem ohranjajo skelet zanje značilnih pesmi. Te klimaks gradijo s premolki, potentnimi tišinami, ki podpirajo glas, jačajo sporočilnost in barvajo čustven naboj zgolj z odzvenom tona, akorda, zamolklega udarca bobna ali činele oziroma s posamično melodično linijo. To so morda pobrali od klasikov in s tem obidejo na gostenju slonečo, predvidljivo jačanje slojev številnih post rockerjev. Pa čeprav jih tudi tja malce zanese, kot jih zanese deloma v popoidno strujo shoegazerjev. Še vedno ostaja ena njihovih glavnih značilnosti Tonrin glas, ravno prav mehak in hrapav, da uide plejadi sodobnih eteričnih glasov v sodobnem pop folku in v sebi ohrani zrno glasu, na katerem temelji čustvena izpovednost. Zven njenega glasu ustvari videz in občutje globine iz še tako zlizane fraze. In teh v besedilih mlade avtorice ni malo. Vendar mar ni ravno to odlika dobrih pesmi in glasov v pop glasbi? Iz že neštetokrat slišane sporočilnosti ustvariti občutje. V tem so se Daughter v primerjavi s prvencem izmojstrili.

Kljub temu pa ima druga plošča temeljni manko. Ta se zrcali tako v strukturi skladb kot v tematiki. Preveč namreč slonita na prvi plošči, zato človek dobi občutek, da se forma že rahlo izteka. Na srečo ima plošča nekaj že omenjenih izjemnih skladb in nekaj skladb, v katerih bend uhaja znanemu zvenu. Pri tem pa jim hkrati ne pomaga tudi dejstvo, da zasedba na ravni zvena poseže po danes ustaljenih in klišejskih plastenjih zvena skozi utapljanje v delayju. A to je zven današnjega časa. Zato kolega in kolegica iz kategorije starejših občanov, ob poslušanju Daughter predlagam malce truda pri empatiji, poizkusu razumevanja, vživljanja ali vsaj dotikanja neke druge, mlajše generacije. Naredili si boste uslugo.