Ipecac Recordings, 2023

Dave Lombardo se je v večnost zapisal kot soustanovitelj in bobnar legendarne thrash metal zasedbe Slayer. Bobnar kubanskega porekla, ki je brez ustrezne glasbene izobrazbe z leti postal znan kot boter dvojnega bas bobna – ta status so mu podelili zaradi tega, kar je pripravil za danes ikonično skladbo Angel of Death –, je v metal prinesel predvsem punk in hardcore bobnarske prijeme in jih seveda razvil do ekstremov. A z leti je postal mnogo več kot le metal bobnar, sploh po tem, ko je drugič zapustil Slayer v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in začel sodelovati z Mikom Pattonom na projektu Fantômas, v katerem je res začel kazati, česa vse je zmožen na tolkalih. Na sceni je dobrih štirideset let in v tem času ste njegovo bobnanje lahko slišali v toliko projektih, da bi za natančno naštevanje teh lahko porabili večino današnje oddaje. A se bomo raje posvetili eni stvari, ki je ni v štiridesetih letih posnel oziroma ustvaril nikoli prej – to je njegova solo plošča Rites Of Percussion, ki je izšla nedavno pri Pattonovi založbe Ipecac Recordings.

Dobrih 35 minut dolga plošča je najbolj goli, intimni in iskreni Lombardov bobnarski izraz doslej. Človek, ki je krepko pred drugimi povezal ekstremno bobnanje z drugimi žanri in ki ste ga lahko, kot že rečeno, slišali v mnogih, tudi najbolj nenavadnih glasbenih projektih, je končno našel čas, da je posnel zgolj samega sebe, pri čemer mu je pomagal edinole sin, ki je moral ob pravem času stisniti gumb za snemanje. Seveda je bil idealen čas za snemanje čas pandemije, ko je končno uresničil idejo, ki mu jo je pred nekaj desetletji v glavo vsadil Patton, ko ga je opozoril na leta 1958 izdan bobnarski album kubanskega glasbenika Tita Fuenteja in mu enostavno povedal, da mora Lombardo storiti isto. No, bobnarski solo albumi zunaj metala so precej pogosta stvar, a znotraj metala celotnega, samo bobnarskega solo albuma ne boste našli. Našli boste recimo album, na katerem kak bobnar igra vse inštrumente in pač zveni kot album celotnega benda. Znan primer je Krimh Lechner iz Avstrije, ki ga poznate po delovanju v bendu Septicflesh. Včasih boste našli album, za katerega bobnar postavi temelje, a vse druge inštrumente posnamejo drugi, običajno bolj sposobni glasbeniki. V slučaju Lombardovega albuma pa je zgolj Lombardo sam.

Torej, v času pandemije je leta nastajajoča ideja prižgala vse opozorilne znake in Lombardo se je lotil pograbiti vse tolkalske inštrumente, ki jih je imel v hiši. Prevladujeta seveda dva klasična bobnarska seta, poleg tega pa je kot za druge glasbene zvrsti odprt človek potegnil še marsikateri kos tolkal. Posnet je bil tako, da je Lombardo imel kakšno idejo, jo odigral kar na klopi in jo posnel najprej s telefonom. Idejo je potem premaknil v program Pro Tools in jo nato razvijal. Ko je bil z narejenim zadovoljen, je to posnel, nato pa mu je celoten album pomagal zmiksati sin. V intervjujih, v katerih je predstavil proces nastajanja plošče, je razkril, da je ideja, ki je porodila kakšno pesem, večkrat na koncu imela čisto drugačno podobo. Najbolj iskrena podoba naj bi ležala v na mestu improvizirani pesmi Interfearium, ki je nastala v procesu miksanja plošče v studiu – zanimivo je tudi to, da gre za izrazito klavirsko pesem, le da Lombardo ni pritiskal tipk, temveč je segel v notranjost inštrumenta in ročno nabijal po kladivcih.

Če bi secirali ploščo pesem po pesem, bi ji storili krivico. Morda malce spojlamo zadevo, s tem ko razkrijemo, da je prva pesem nekakšen povzetek vsega, kar boste slišali. A kot rečeno, ni prav, da album razdelimo na manjše enote in predstavimo vsako posebej. Tako kot kakšen drug album, na katerem je sodeloval Lombardo, recimo Delirium Cordia zasedbe Fantômas, je album Rites Of Percussion namenjen poslušanju brez prekinitev. V tem oziru najbolje pokaže, kaj je Lombardo hotel izraziti, deluje pa kot svojevrsten avantgardni filmski soundtrack. Pavze med skladbami seveda so, a neprekinjen tok poslušanja, brez sprotnega ogledovanja, katera pesem je trenutno na sporedu, je res edini pravi način uživanja te plošče.

Album torej deluje filmsko, pri čemer je zanimivo, da tolkala na vsakega poslušalca vplivajo na edinstven način. Osebno sem album doživljal kot kak lynchevski mračen opus, a je to verjetno zato, ker Lombarda vedno povezujem z mračnostjo Slayer. Zanimivo bi bilo videti, kako boste, dragi poslušalci in poslušalke, album doživljali sami. Bo mračen, bo svetel? Bo energičen ali pomirjujoč? Bo morda tako napet in kaotičen, da ga ne boste mogli užiti v enem kosu? Kdo ve, razen vas samih, a prav v tem je čar tega albuma.

Prevladujoč občutek je seveda občutek ritualne glasbe, na kar nakazuje že sam naslov albuma, še bolj pa nakazujejo naslovi pesmi v drugi polovici plošče. Tu se seveda tudi spomnimo, da je Lombardo priseljenec s Kube in da njegovega najbolj intimnega glasbenega izraza ne moremo obravnavati ločeno od njegovega geografskega in kulturnega porekla. Kubanskost Lombardovega igranja je opazna že v Slayer, sploh na albumu Seasons in the Abyss, a na Rites Of Percussion res pride v ospredje. Kombinacija tolkal vseh vrst in občasni melodični vložki, ki jih je ustvaril bodisi s klavirskimi kladivci bodisi s kakšnim drugim inštrumentom, poudarjajo torej ritmičnost, plesnost, ritualičnost. Kljub temu pa se vzorci velikokrat ponavljajo – osnova je igranje seta bobnov, eksplozivne improvizacije pa spominjajo na najboljše, kar je ustvaril v bendih Mr. Bungle in Fantômas, oziroma na ikonični bobnarski solo trenutek, ki ga spregleda marsikdo – pesem Bug Juice projekta Grip Inc., ki jo najdemo na albumu Solidify. Album je gruvi, ritmi so enkrat poskočni, drugič ustvarjajo zanimivo zvočno ozadje, vse skupaj pa zveni nepredvidljivo in avantgardno.

Rites Of Percussion, solo album enega najbolj znanih ekstremnih bobnarjev na svetu, je dokaz, da možakar še po skorajda štirih desetletjih odkriva nova področja in prestopa meje avantgardne, improvizirane in ekstremne glasbe, ki jih je, roko na srce, na videz presegel že nekajkrat. Je tudi hkrati popolna kontra igranju, ki ga je pokazal konec lanskega leta, ko je pomagal svoji ženi posneti šansonski album pod imenom projekta Venamoris, ki je verjetno najbolj blagozvočen in počasen album, na katerem je Lombardo kadarkoli posnel bobne. Je pa tudi lep premor, medtem ko čakamo na novo dozo razbijačine, ki jo že napovedujejo sodelovanja z zasedbami Mr. Bungle, Empire State Bastard in še s kom.